Skromni Slovenec iz Minneapolisa, ki je širil obzorja tudi Plečniku

»Vaše mnenje, da je John Jager izjemno zanimiv kot človek in kot strokovnjak, je pravilno. Bil je moj dolgoletni prijatelj in v večjem delu teh zadnjih petdesetih let tihi partner pri profesionalnem delu g. Elmslieja in mene samega. Njegov prispevek štejem za ne ravno majhen del našega uspeha. Gospod Jager je bil vedno s svojim časom radodaren, posebno do strokovnjakov in ljudi dobre volje. Njegovo zanimanje za domovino je ves čas toplo in prisrčno, kot veste,« je o slovenskem arhitektu Ivanu (Johnu) Jagru, sodobniku Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija, zapisal ameriški arhitekt William Gray Purcell, eden pomembnih predstavnikov ameriške prerijske šole arhitekture.

Tako je Jagra opisal Purcell v pismu slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju Mirku Kambiču leta 1956, ta pa ga je objavil v svojem strokovnem članku v Zborniku za umetnostno zgodovino. Purcell je v Chicagu živel v bližini enega najslavnejših ameriških arhitektov Franka L. Wrighta, po končanem študiju se je zaposlil pri Louisu Sullivanu, tako imenovanem očetu nebotičnikov, leta 1906 pa je ustanovil svoj biro. Tri leta pozneje se mu je pridružil škotski arhitekt George Grant Elmslie.

Tudi ta je deloval pod vplivom Wrighta in Sullivana oziroma tako imenovane čikaške šole in v 20. letih 20. stoletja nato osnoval lasten studio. Soustvarjalec slovenske moderne arhitekture Ivan (John) Jager je pozornost slovenske strokovne javnosti vzbudil konec 60. let, ko je njegova žena Selma predala del njegove zapuščine Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Zdaj ga je mogoče spoznati tudi skozi razstavo Arhitekt Ivan (John) Jager in Ljubljanska šola za arhitekturo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

Razstava se je iz MAO zdaj preselila v Tehniški muzej v Bistro. Foto Aleksander Šenekar

Od Bistre prek Dunaja in naprej

Z razstavo, ki sta jo pripravila Bogo Zupančič in Natalija Lapajne, so lani v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje zaznamovali 150. obletnico Jagrovega rojstva in 100. obletnico ustanovitve oddelka za arhitekturo na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani, na katerega je Jager pošiljal strokovno literaturo iz ZDA. V letošnjem Plečnikovem letu gostuje v Bistri, saj je bil Jager leta 1871 rojen v bližini, kot sin železniškega čuvaja v bližnji čuvajnici.

Ob pomoči mecenov je odšel na študij arhitekture na tehniško visoko šolo na Dunaj, tam je delal tudi kot asistent, nato pa je sprejel ponudbo avstrijske vlade za obnovo v boksarski vstaji razrušenega avstrijskega poslaništva v Pekingu, kamor je prispel avgusta 1901, na Japonsko pa decembra istega leta. Prek Havajev je nato pripotoval v Ameriko januarja 1902. Naselil se je v Minneapolisu in bil od leta 1906 ključni sodelavec pri njegovem urbanističnem načrtu.

Toda kot razkriva soavtor aktualne razstave, arhitekt in direktor MAO Bogo Zupančič, ki je z umetnostno zgodovinarko, profesorico Nadjo Zgonik septembra leta 2018 obiskal Minneapolis in arhitekturni arhiv na tamkajšnji univerzi, kjer hranijo Jagrovo korespondenco s pismi drugih ameriških arhitektov, zlasti Williama Graya Purcella oziroma njegovega biroja Purcell & Elmslie, je Jager svojo arhitekturno kariero končal že leta 1910. Potem se je posvečal preučevanju arhitekturne zgodovine in mnogoterim drugim svojim zanimanjem.

City practical, city beautiful – urbanistični projekt za Minneapolis, 1906 (Jager, Stravs, Edwin, Malden)

Gradivo priča, kakšen erudit, zbiralec in raziskovalec je bil. Eno njegovih najpomembnejših zgodnjih del je bil prav urbanistični načrt v Minneapolisu, ki je bil dunajski model urbane zasnove s poudarjenimi vodilnimi mestnimi motivi in zato v tistem času zelo napreden. »Jager je s Fabianijem snoval popotresni načrt Ljubljane in se tam veliko naučil. Šlo je za razvejano mrežo z diagonalami, ki so bile vpadnice k pomembnejšim objektom in so odpirale poglede. Ta njegova urbanistična zasnova Minneapolisa je bila visoko cenjena pri ameriških pa tudi domačih umetnostnih zgodovinarjih in arhitektih, med drugim pri Marjanu Mušiču in njegovem nečaku, urbanistu Vladimirju Bracu Mušiču,« je povzel sogovornik.

Urbanistični načrt in več cerkva

Jager je v Minneapolisu ustvaril več cerkva, za kar je bil zaslužen tudi njegov brat duhovnik Francis Jager. V začetni fazi je arhitekturo snoval tudi po japonskih vzorih, kot razkrivajo načrti, je bil njegov pristop zelo sodoben, dodaja Zupančič, vendar je bilo tedanje ameriško okolje preveč tradicionalno in konservativno in njegovih idej v celoti ni sprejelo. Cerkve z njegovim podpisom imajo sodobno konstrukcijsko zasnovo s kovinskimi prefabrikati, zunanja podoba pa je bila neoklasicistična ali secesijska.

Cerkve z njegovim podpisom so imele sodobno konstrukcijsko zasnovo s kovinskimi prefabrikati, zunanja podoba pa je bila zaradi konservativnosti okolja neoklasicistična ali secesijska. Na fotografiji je cerkev sv. Bernarda v St. Paulu, 1904–1906.

Ena naprednejših arhitekturnih idej v začetku 20. stoletja je bila, denimo, garaža, ki jo je prizidal svoji hiši v Minneapolisu, četudi se danes ne zdi več nič revolucionarnega. Njegov opus slogovno sega od secesije, iskanja narodnega sloga pa vse od kitajskih in japonskih vplivov do modernizma in do sonaravnega prostorskega oblikovanja in trajnostnega razvoja. Kot sta ugotovila z Nadjo Zgonik, je Jagra v tamkajšnjih turističnih vodnikih najti oziroma je omenjen zlasti v povezavi s svojimi cerkvami, najbolj pa je občudovana parkovno-rezidenčna četrt Red Cedar Lane.

Karikatura, Ivan Jager v pismu Valenčiču ob slavnostnem odprtju stavbe Narodnega doma češkega arhitekta Františka E. Škabrouta, 1896, hrani MAO

Ko je začel ustvarjati v ZDA, je tudi sam hotel nekaj vrniti domovini, tako kot sta mecena podpirala njega. »V domovino je najprej Plečniku in pozneje Ravnikarju ter njunim študentom pošiljal pisma in publikacije, da bi bili kar najbolj na tekočem z dogajanjem v ZDA pa tudi na Daljnem vzhodu, Kitajskem in Japonskem. Takšna literatura v 20. in 30. letih ni bila tako dostopna kot danes, zato to gesto ocenjujem kot zelo pomembno za ljubljansko arhitekturno šolo.

Ko smo si prizadevali za vpis Plečnika na Unescov seznam, smo še bolj prepričano ugotavljali, da je Plečnik navdih in motive črpal tudi iz Daljnega vzhoda, kar se kaže med drugim v strešnikih ljubljanskih tržnic in cerkvi sv. Mihaela na Barju, kar je gotovo tudi odmev korespondence z Jagrom. Vse to pa je pripomoglo tudi k temu, da Plečnik kot ustvarjalec nima (le) avstro-ogrske dimenzije, ampak globalno,« je prepričan Bogo Zupančič. Po njegovem bi kazalo njegovo življenje in delo še dodatno preučiti v sodelovanju z ameriškimi kolegi, ob tem pa poudarja, da Jagra ne moremo primerjati s Plečnikom, saj sta si bila zelo različna.

Človek mnogih zanimanj

Kot Slovenca, ki sta študirala na Dunaju, sta se poznala še iz študijskih let, četudi je Jager študiral na visoki tehniški šoli, Plečnik pa na umetnostni akademiji. V nasprotju s Plečnikom je bil po Zupančičevih besedah tudi veliko bolj tehnično usmerjen; slednji je do arhitekture pristopal mnogo bolj umetniško. Jager je Plečnika zelo občudoval, še zlasti ko je videl, kakšen ugled pridobiva z Zacherlovo hišo na Dunaju ter obnovo praškega gradu. Tudi v ameriških strokovnih krogih je vseskozi širil vedenje in pomen o Plečniku, trudil se je, da bi ga povezal s svojimi ameriškimi kolegi, a do teh neposrednih povezav ni prišlo.

Karta Jožetu Plečniku, z Jagrovim klicem »Malo nas je, ne dajmo se! Bodimo edini, spoštujmo se in spoznavajmo se pa bodemo napravili še kaj izvenrednega z združenimi močmi.« iz leta 1898, hrani MGML, Plečnikova zbirka

Ob dejstvu, da je bil Jager človek mnogoterih zanimanj, bil je tudi arhitekt, urbanist, grafični oblikovalec, arhitekturni teoretik, zbiratelj, pisec in urednik, jezikoslovec, antropolog in preučevalec ljudske umetnosti, je bil to po mnenju Zupančiča tudi vzrok, da je precej hitro opustil načrtovanje arhitekture.

Slovel je kot skromen človek in ni hotel stopati v ospredje, kar je po eni strani škoda, po drugi pa mu je to omogočilo, razmišlja sogovornik, da je našel mir in čas za proučevanje tistega, kar ga je zanimalo. Zanimanj pa je imel polno: od japonske arhitekture in obrti do Etruščanov, zbiral je tako imenovane cube oziroma bogato okrašene ščitne obročke mečev japonskih samurajev, ki pri zbirateljih dosegajo visoke vrednosti, pisanice iz Bele krajine in kitajske vezenine ter japonske lesoreze. Slednji iz zbirke SAZU so bili na ogled v galeriji Cankarjevega doma leta 2005.

Jagrova »cabine« na Volčjem otoku na jezeru Vermilion na severu Minnesote iz leta 1929, ki ga je urejeval po zelo krajinskem pristopu. FOTO: Bogo Zupančič

»Najbolj me je presenetilo in navdušilo, da je proti koncu kariere in življenja tako kot Plečnik v razmišljanje o prostoru vpeljeval sonaravne in trajnostne vidike. Volčji otok, ki ga je kupil na jezeru Vermilion – na tem dolgem in zelo členovitem jezeru na severu Minnesote so številni otočki –, je od leta 1929 urejeval po zelo krajinskem pristopu, živel je v sožitju z naravo, zelo ekološko, bil je trajnostno naravnan, zanimivo se mi zdi tudi, da se je lahko posvečal raziskovanju in je, kljub temu da ni projektiral, dobro živel,« je sklenil Bogo Zupančič.