»Vsi na tla! Zabava se začenja!« S tem vzklikom v angleškem jeziku se je začel eden najznamenitejših bančnih ropov na Švedskem in svetu, ki ga danes povezujemo s psihološkim fenomenom stockholmski sindrom. Šestdnevna drama se je dogajala pred natanko petdesetimi leti, med 23. in 28. avgustom 1973, ko so policisti s solzivcem iz banke izbezali ugrabitelja in talce.

Če bi o uvodnih besedah še lahko rekli, da pritičejo bančnemu ropu, vsaj takšnemu, kakršne nam prikazujejo hollywoodski filmi, se je pozneje kot že ničkolikokrat potrdilo, da je realnost bistveno bolj bizarna kot fikcija. Kajti kot je sklepati iz zapisov o tem znamenitem poskusu ropa, je od trenutka, ko je storilec Jan-Erik Olsson vstopil v Kreditbanken na stockholmskem trgu Norrmalmstorg in zakričal omenjene besede, šlo tako rekoč vse narobe. Predvsem pa se je vse dogajalo pred očmi javnosti; na Švedskem, kjer je bilo zelo malo kriminala, je dogajanje prvič prenašala televizija, spremljalo ga je skoraj 75 odstotkov vseh gledalcev.

Svojevrstne zahteve

A tudi v državi z nizko stopnjo kriminala se je našel kriminalec. Olsson je že prestajal kazen zaradi tatvine. Avgusta so ga zaradi lepega vedenja začasno izpustili in v tem času je začel načrtovati rop. V banki je oborožen ter pokrit z lasuljo in sončnimi očali izmed zaposlenih najprej zajel talce, nato zahteval tri milijone švedskih kron (takrat okoli 700.000 dolarjev), avto za pobeg, natančneje modrega forda mustanga, neprebojne jopiče in da iz zapora pripeljejo prijatelja izza rešetk, precej bolj prekaljenega roparja Clarka Olofssona.

Ta je imel na Švedskem že tako rekoč ikoničen status, neki novinar ga je opisal kot skuštrano skandinavsko mešanico slovitega ameriškega izobčenca Jesseja Jamesa in hollywoodskega igralca Warrena Beattyja. Da so slednjo zahtevo izpolnili, je bila prva iz niza kontroverznih odločitev policije, je v reviji Time zapisal David King, avtor knjige Six Days in August: The Story of Stockholm Syndrome.

Zajeti nesrečniki – tri uslužbenke, Birgitta Lundblad, Elisabeth Oldgren, Kristin Enmark, in Sven Säfström, ki so ga pozneje odkrili v enem od prostorov banke – so sprva trepetali za življenja, sčasoma pa so postajali vse bolj naklonjeni kriminalcema. Kot so pozneje pisali v analizah dogodka in so poročali tudi ugrabljeni sami, predvsem zaradi tega, ker niso zaupali policiji.

Medtem ko je bila banka obkoljena s policisti, ostrostrelci in reporterskimi ekipami, so se roparja in talci umaknili v trezor. V dramo se je vpletel celo takratni švedski premier Olof Palme, ki je hotel preprečiti, da bi talce odpeljali v oboroženem avtu, a so ti zatrdili, da ugrabiteljema povsem zaupajo. Vez med njimi se je še poglabljala, vse do 28. avgusta, ko je policija po številnih pripetljajih in izmenjanih taktikah na obeh straneh v trezor spustila solzivec. Najprej so na zahtevo policije prišli ven talci, nato sta se predala ugrabitelja. A tudi potem so ju ugrabljeni še vedno opisovali z naklonjenostjo, proti njima niso hoteli pričati, obiskovali so ju v zaporu.

Življenje potem

Olsson, ki ima danes 81 let, je bil obsojen na deset let zapora, pozneje je z ženo in otrokom več let živel na Tajskem, kjer je imel manjšo trgovino, ko se je vrnil na Švedsko, pa še avtomehanično delavnico. Leta 2009 je izdal avtobiografijo. Olofsson, zdaj 76-letnik, je odslužil kazen, ki jo je že prestajal, predvsem pa je ohranil življenjski slog kriminalca in med enim od številnih prestajanj zapora doštudiral novinarstvo. Oba sta postala znani osebnosti, a bistveno bolj kot njuni imeni je znan psihološki fenomen, s katerim opisujejo čustveno navezanost ugrabljenih na ugrabitelje in ga je švedski kriminolog Nils Bejerot poimenoval stockholmski sindrom.