Soteska Vintgar na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, ki jo je izoblikovala reka Radovna, je naš največji naravni spomenik in za Postojnsko jamo druga najbolj oblegana naravna znamenitost. Na pot skoznjo, ki so jo odprli že pred 130 leti, se vsako leto poda okoli 300.000 obiskovalcev. Doslej jih je ob vstopu kot prodajalna vstopnic pričakala brunarica iz 80. let, na državni praznik pa bodo uradno odprli nov vstopni objekt po načrtih ljubljanskega biroja Ofis arhitekti. Omogočili bodo prost vstop, želijo si predvsem domačinov, ki bodo v torek med drugim lahko prisluhnili koncertu slovenskih popevk.

Potem ko so v soteski Vintgar pri Bledu v zadnjih letih ob največjem navalu našteli tudi do 7000 obiskovalcev na dan – kar 95 odstotkov je tujcev –, so predlanskim sprejeli omejitev obiska in nakup vstopnic po spletu. Po novem dovoljujejo do 4500 dnevnih obiskovalcev oziroma po 245 naenkrat.

Staro brunarico so postavili kot začasen objekt leta 1986. Skoznjo obiskovalci niso smeli, ni imela ne lokala ne prodajalne. FOTO: arhiv Ofis

Po štirih desetletjih vstopni objekt ni več zadostoval zaradi močno povečanega obiska in spremenjenih potreb, prav tako ni izpolnjeval pričakovanj obiskovalcev, funkcionalno je bil zastarel, zato so se odločili za posodobitev, razlaga Bojan Traven, direktor podjetja Soteska Vintgar, ki s Turističnim društvom Gorje upravlja sotesko na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka. Angažirali so ljubljanski biro Ofis arhitekti, ki jih je prepričal s svojimi referencami v Bohinju oziroma Triglavskem narodnem parku.

Ena poglavitnih nalog pri projektu je bila, da usmerja dostope obiskovalcev ter jih ločuje glede na to, ali vstopajo kot skupina, s predhodno kupljeno spletno vstopnico, oziroma ali morajo na vstop zaradi zasedenosti soteske počakati. »Tako zaradi digitalizacije vstopnic kot sodobne gostinske ponudbe, v katero smo uvrstili prigrizke Michelinovega chefa Uroša Štefelina, posebne sladice, ki smo jih prav za Vintgar razvili z Emo Pogačar iz blejskega Conditusa, in obroke v steklenički Njamito LoginEKO Sama Logina, ter zaradi spominkov slovenskih oblikovalcev smo si želeli referenčni objekt za Triglavski narodni park,« pove Traven.

Fasada in skodle iz žganega lesa in z borovo smolo

Največji arhitekturni izziv je bil, razlagajo avtorji zasnove iz biroja Ofis arhitekti, kako iz obstoječe hiše, postavljene leta 1986, narediti zanimivo arhitekturo ter z gradnjo ne poseči v ta občutljivi ekosistem soteske. Tu domuje več kot 600 rastlinskih vrst in mnoge vrste živali. Objekt stoji na vodovarstvenem območju, kjer novogradnje niso dovoljene. Ohranili pa niso le gabaritov obstoječe brunarice, ampak tudi njene vitalne in kakovostne dele iz lesa in betona. Nova lesena fasadna opna objema ohranjene dele stare konstrukcije, v celoti je ohranjen tudi spodnji zidani podstavek.

Ohranili niso le gabaritov obstoječe brunarice, ampak tudi njene vitalne in kakovostne dele iz lesa in betona. FOTO: Tomaž Gregorič

»Brunarica je bila postavljena bolj kot začasen objekt. Skladno s potrebami so ga stihijsko dograjevali in urejali, a je bil za javnost zaprt, skozenj obiskovalci niso smeli, ni imel ne lokala ne prodajalne. Zdaj smo notranjost povsem podredili funkciji, glavna posebnost pa je, da se obiskovalcu v njegovi notranjosti odpre pogled proti prelepi turkizni reki in zelenju, za prodajni pult pa smo umestili prodajne police za spominke slovenskih oblikovalcev, ki jih je zbrala Katjuša Kranjc iz studia Raketa. A ker so police dopolnjene z ogledali, se podobe reke rišejo tudi tam,« opiše arhitektka Špela Videčnik. Pri oblikovanju so sledili tradiciji alpskih kozolcev, razstavne police in prodajni pult pa slonijo na širokih poudarjenih vertikalah oziroma tramovih.

Ker je bila to intervencija v nadvse občutljivem okolju, tretjem varstvenem območju TNP, so uporabili le ekološke materiale, ognili so se tudi barvam in lakom. Za izvedbo so se povezali z izvajalcem ekoloških lesenih stavb Ekoartom, s katerim so sodelovali pri dveh hišah v Murglah oziroma Trnovem, ter z mizarstvom Ovsenik. Mizarski mojstri so prav na primeru tega vstopnega objekta preučili stare metode zaščite lesa z žganjem in borovo smolo. Tako fasada kot skodle so iz žganega lesa, ki je razogljičen, premazan pa je z naravno borovo smolo, ki ima visoke vodoodbojne lastnosti.

Polovica objekta je transparentna v steklu in omogoča pogled proti reki Radovni. FOTO: Tomaž Gregorič

»Tako so že v stari Perziji in tudi Vikingi ščitili lesene stavbe in čolne, tudi nedavno odkrit, dvatisočletni drevak z Ljubljanskega barja je imel zaščitni premaz iz borove smole. Pozneje so kombinacijo žganja lesa in borove smole uporabljali v Alpah pa tudi na Japonskem, v Skandinaviji, baltiških deželah in tudi ZDA, kjer je ponovno aktualna. Na tako obdelanem lesu se ne more razviti lesna goba ali plesen, prav tako se vanj ne zajedo termiti in insekti,« povzamejo arhitekti. Z obnavljanjem borove smole les ostane temen, skoraj črn, drugače pa počasi svetli v rjavo oziroma sivo barvo.

Pri zunanjih stenah so uporabili prav tako tradicionalno tehnologijo mozničene lesene plošče brez uporabe lepila, torej smrekov les z bukovimi mozniki, prejšnjo kovinsko streho pa so zamenjali s skodlami. Uporabili so le les slovenskega porekla. Kot kontrast temni fasadi so v interier skušali vnesti toplino z macesnom, prav tako slovenskega izvora, ki je zaščiten le z oljem in je tako v naravnem tonu. Da bi z gradbenimi deli kar najmanj posegali v naravo, so izvajalci vse predhodno izdelali in pripravili v delavnici, na lokaciji so prenovo izvedli v samo treh dneh.

Kamniti pitnik in alpski senčnik

Kot kontrast temni fasadi so v interier poskušali vnesti toplino z macesnom, prav tako slovenskega izvora, ki je zaščiten le z oljem in je tako v naravnem tonu. FOTO: Tomaž Gregorič

Ena pomembnih pridobitev je terasa lokala, kjer lahko obiskovalci počakajo oziroma se okrepčajo. Kot pojasni Špela Videčnik, je bila tu že prej brežina z betonsko teraso in klopmi, kjer so ljudje posedali, zdaj pa so jo spremenili v nekakšen lesen amfiteater z mizami. Projekt sta z ureditvijo okolice ter zasnovo in izvedbo kamnitega pitnika in alpske nadstrešnice zaokrožila gradbeni mojster Primož Novak in arhitekt Miha Gašperin. Više nad objektom sta postavila nadstrešnico iz skodel oziroma nekakšen alpski senčnik, pod katerega se obiskovalci lahko umaknejo pred sončno pripeko ali dežjem, hkrati pa se jim še vedno odpira pogled proti Radovni.

Ta mini arhitektura iz črne jeklene konstrukcije in z macesnovo kritino, ki spominja na planšarije pa tudi modernistično ikono, lebdečo streho arhitekta Otona Jugovca na Otoku pri Dobravi, se terena dotika v le dveh točkah. S tem, ko so podporna stebra postavili na dve kamniti mizi, so se izognili invazivnemu temeljenju, celotna streha pa se z jeklenico vpenja v neobdelani skali. Vhod v sotesko z obliko in dimenzijo vrat simbolno nakazuje monolitni kamniti vodnjak, pitnik iz slovenske apnenčaste kamnine repena.

Po besedah Novaka in Gašperina ni zgolj pitnik, ampak tudi spomenik vodi. Na sprednji strani je vklesan zemljevid rek Blejskega kota z mostovi, jezovi, okoliškimi kraji in sotočji, na drugi strani pa se pot reke Radovne spremeni v silhueto Triglava, ki je dopolnjena z verzi pesmi Prošnja Ane Porenta.

Celotna obnova je, tako poudarjajo vpleteni, prispevala k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, z ohranitvijo delov stavbe so zmanjšali količino gradbenih odpadkov in porabo novih materialov, prihranili so transport in delo ter v končnem seštevku dosegli manjši ogljični odtis celotnega posega. Objekt bo to zagotavljal tudi na dolgi rok, saj je toplotno učinkovito izoliran.

Više nad kočo stoji alpski senčnik, ki spominja na planšarije pa tudi na lebdečo streho arhitekta Otona Jugovca na Otoku pri Dobravi, ki ponuja zavetje pred soncem ali dežjem. FOTO: Tomaž Gregorič

Kaj bi moralo biti vodilo pri prenovi in umeščanju objektov v TNP? Kot povzame Špela Videčnik, bi morali biti minimalistični in hkrati čim bolje izkoriščeni v notranjosti, zgrajeni iz čim bolj ekoloških materialov in postavljeni kot montažni objekti. Da se na lokaciji v najkrajšem možnem času sestavijo skupaj in se tako lahko tudi razstavijo, narava pa ostane čim bolj nepoškodovana. »Predvsem pa smo prepričani, da mora izvirati iz slovenske tradicije in arhitekture, ki je zelo bogata in ponuja veliko navdiha. Veliko starih načinov gradnje se lahko naučimo tako iz dekorativnih kot iz stavbarskih elementov, hkrati pa jim vdihnemo svoj izraz. Večina alpskih projektov je povezana s turizmom, zato se nam zdi prav, da imajo svojevrsten lokalni izraz in s tem predstavljajo slovensko arhitekturo tudi tujcem,« sklene sogovornica.

ℹVstopni objekt v sotesko Vintgar

Naročnik: Turistično društvo Gorje in Soteska Vintgar, d. o. o.

Zasnova: Ofis arhitekti (Rok Oman, Špela Videčnik, Amadej Mravlak, Rok Dolinšek, Nada Kodela)

Izvedba vhodnega objekta: Ekoart in Mizarstvo Ovsenik

Zasnova in izvedba pitnika in okolice: Primož Novak in Miha Gašperin (Gradbeništvo Franc Novak)

Vrednost investicije: okoli 250.000 evrov