Še ena zverina

Zadnjič mi je gospa mlajših srednjih let potožila, da je doživela hudo izkušnjo. Plavala je hrbtno v morju in potem jo je vsekalo. Zdaj razmišlja, ali naj bi se sploh še kdaj vrnila. Edina »beštija« (ni lepo, da ji tako rečem, ker zveni rasistično) bi te dni lahko bila kompasna meduza. Beštija zato, ker je tudi mene enkrat upalila v čelo, ampak mi je Janez na obali pomagal s kislim paradižnikom, da sem se namazal po čelu.

Ena druga gospa srednjih let se kar naježi, če ji omenim besedico rebrača. Zaradi njih se ne kopa več v morju in raje izbere nesramno kloriran in na več načinov naseljen bazen. O okusih seveda ne bom razpravljal. 



Darjan iz Izole je zdaj v Strunjanu pri pomolčku odkril še eno morsko pošast -  salpe v koloniji, ki lebdijo pripete v tudi več metrov dolgi verigi. Čeprav ji pravijo salpa, sploh ni tista salpa, ki je riba, ampak strunar, ki je samo na videz podoben rebračam. Torej želatinozni zooplankton, ki je po razvojni stopnji bližje ljudem (vretenčarjem) kot enostavnim rebračam. Obdarjena je z živčnim in prebavnim sistemom, ima srce, mišice, celo možgane in usta. Potem pa se nekega dne odtrga od verige in »rodi« več majhnih salpic. Je odličen priboljšek za vsaj 200 vrst rib, želv in koral. Živi na odprtem in jo tokovi približajo obalam.

Odkar so dekleta zvedela še za eno morsko zverino več, jim je prav malo mar, da se morje z burjo v enem samem dnevu lahko ohladi tudi za 6 stopinj. Ne zanima jih niti, da bo letošnje poletje uvrščeno med bolj prijetno sveža.

Vsem zgrožencem na prvem mestu svetujem, da si kupijo podvodno masko. Jaz si brez nje ne upam niti stopal namočiti. Maska je uporabna, ker lahko v sili plavalec odplava slalom med fascinantnimi kreaturami. Hkrati se z njeno pomočjo uči, kakšno fantazijo premore ta neskončna modrina iz najgloblje države. Ko že mislimo, da je v njej ena sama puščava, prilebdi nekaj, kar 100 proti nič premaga naš domišljijski potencial. In za nameček nas ves ta planktonski svet še tako nežno in brezplačno boža.