Samogradnja hiše: 30 ljudi, 40 vikendov in 5920 ur delovne akcije

»Ne preveč razmišljati, treba je začeti in poprijeti za delo, predvsem pa ne imeti zadržkov pri tem, da bližnje in prijatelje prosite za pomoč. Če vam zdaj ne bodo pomagali, ko jih potrebujete, jih ne potrebujete. Ne vidim, zakaj bi bilo druženje s prijatelji ali bližnjimi na kavi boljše kot tisto pri gradnji ali drugih delih,« pripoveduje arhitekt Jernej Girandon iz AG Biro 55, ki si je stanovanjski problem rešil z enodružinsko hišo v samogradnji.

Pomagalo je okoli 30 sorodnikov in prijateljev, največ oče, tast in brat pa tudi ženske članice družine, posebej pri varstvu dveh otrok. Izvedli so 40 večjih celodnevnih delovnih akcij ob koncih tednov, sam je bil na gradbišču po štiri do pet dni med delovnim tednom in v soboto, a v dveh letih mu je uspelo zgraditi sodobno hišo iz lesa, kakršno so si želeli. Stala je približno polovico manj, kot bi, če bi jo naročili pri katerem od proizvajalcev montažnih hiš, pripoveduje.

V dveh letih je investitorju in arhitektu uspelo zgraditi sodobno hišo iz lesa, ki je stala približno polovico manj, kot bi naročena pri proizvajalcu montažnih hiš. FOTO: Jan Pirnat

»Kot mlada štiričlanska družina smo si želeli rešiti stanovanjski problem, srečo smo imeli, da smo imeli zemljišče na voljo. A ker smo si želeli hišo iz lesa in glede na to, da so naravni materiali dražji, je bila ob omejenih finančnih zmožnostih samogradnja najprimernejši odgovor. Poleg tega smo se odločili še za reciklažo. Uporabili smo rabljene opažne plošče, ki so narekovale načrtovanje hiše in definirale njen raster. Iz njih smo izdelali tudi vse finalne obloge in pohištvo, ta osnovni gradnik pa se zelo čuti in odraža na vsakem koraku,« pripoveduje sogovornik.

Osnovno konstrukcijo in streho je postavilo tesarstvo, tu investitor pravzaprav stežka kaj prihrani, to ob današnji tehnologiji CNC tudi ne bi bilo smotrno. Za razrez materiala sta bila potrebna dva dneva, potem pa so osnovni skelet s streho skupaj zložili v tednu dni. Želeli so si, da bi bila hiša čim prej nadkrita, da bi lahko potem začeli z deli, ki so dražja, a hkrati lažje izvedljiva.

Parcelo so imeli, izbrano tesarstvo je izdelalo osnovno konstrukcijo in streho, vse drugo pa so izvedli sami in s pomočjo sorodnikov in prijateljev. FOTO: Jan Pirnat

Pa so vsa ta dela tudi ustrezno obvladali? »Načeloma smo arhitekti o gradbenih postopkih in posegih poučeni, za izvedbo posameznih del pa je tudi na spletu mogoče dobiti dovolj strokovnih navodil. Tako da če se samograditelj poglobi in naštudira, jih bo lahko tudi dovolj kakovostno izvedel. Treba se je zavedati, da tudi poklicni izvajalci v gradbeništvu pogosto ne izvedejo stvari dovolj kakovostno in da je nemalokrat treba napake odpravljati,« še dodaja iz lastnih izkušenj, ki jih ima kot arhitekt.

Brušenje in žganje

Rabljene opažne plošče so sprva iskali na portalih, ki ponujajo stvari iz druge roke, kot je bolha, a se je to zaradi logistike izkazalo za preveč zapleteno stvar. Potem so jih odkupili pri proizvajalcu, ki ponuja to možnost. Tako so si z reciklažo in predvsem z veliko urami lastnega dela privoščili notranje lesene obloge, ki so sicer precej dražje, kot bi bile mavčnokartonske plošče.

Po besedah sogovornika so bile rabljene lesene opažne plošče, velike dva krat pol metra, kar šestkrat cenejše od novih – v hišo jih je vgrajenih kar 500. Je pa treba vedeti, dodaja, da je bilo treba sleherno zaradi poškodb na robovih obrezati za dva do tri centimetre, vse pa tudi ročno prebrusiti z električnim brusilnikom.

Z reciklažo in predvsem veliko urami lastnega dela so si lahko privoščili notranje lesene obloge, ki so sicer precej dražje, kot bi bile mavčnokartonske. FOTO: Jan Pirnat

»To je pomenilo obdelavo po dvanajst plošč na eno popoldne, tako da sem s tem delom začel že leto dni prej, preden smo se vselili. Pri načrtovanju hiše je bil tudi že upoštevan odrez. Z brušenjem in zaščito smo plošče obdelali za vgradnjo, razmišljali pa smo tudi, kako bi jih lahko uporabili na zunanji fasadi, za katero pa zaradi vremenskih vplivov smrekov les ni najbolj primeren, in prišli smo do zamisli, da jih obdelamo po japonski tehniki šou sudži ben,« pojasnjuje.

Temnejši leseni deli hiše so obdelani po japonski tehniki šou sudži ben z žganjem zgornje plasti lesa, s čimer so zaščiteni pred vremenskimi vplivi. FOTO: Jernej Girandon

To je pomenilo kurjenje tanke zgornje plasti z brenerjem, s čimer je les dobil črn videz in s tem postal zaščiten pred zunanjimi vplivi. Tako so obdelani vsi črni elementi hiše, tudi plošče na zunanjih drsnih stenah. Med deli, ki jih je sogovornik arhitekt izvedel sam s pomočjo bližnjih, je bila izvedba celotnega kanalizacijskega sistema, namestitev izolacije iz lesnovlaknenih plošč, izvedba parnih ovir oziroma folij, hidroizolacija kopalnic, lesene obloge pa tudi obloge v kopalnici, pohištvo in zunanje drsne stene.

Na vprašanje, ali so doživljali tudi kakšne krize, kako bodo vse skupaj izpeljali in končali, sogovornik brez pomišljanja odgovori nikalno. »Ključno je, da ne razmišljaš, koliko dela je še pred tabo, ampak da samo delaš. Že z vzgojo sem pridobil v zavest, da kar je treba narediti, je treba narediti. Ponavadi pa nikoli ni težava z večjimi in vidnimi deli, mnogo je takšnih skritih, ki pa so vzela ogromno časa, denimo, hidroizloacija kopalnic, parne zapore okoli strešnih oken in take zadeve,« še priznava.

Če se samograditelj poglobi v posamezne postopke na spletu in jih naštudira, jih bo lahko tudi dovolj kakovostno izvedel. FOTO: Tatjana Ootes

Kaj pravi zakonodaja?

Ali zakonodaja samogradnjo v čem omejuje? »Po drugi svetovni vojni so jo spodbujali, od osamosvojitve dalje pa jo poskušajo ukiniti in omejiti, kar se nam zdi največja škoda z več vidikov,« poudarja. Država v več kot treh desetletjih ni bila sposobna zagotoviti dovolj stanovanj za mlade družine, kar je toliko večji razlog, je prepričan, da samogradnje ne bi smela omejevati. Posledično se mladi zakreditirajo za več deset let pri bankah, ne izkoristijo pa možnosti lastnega dela in pomoči bližnjih.

»Prav to pa je najbolj dragoceno. Že v minulih desetletjih, ko je bila samogradnja najpogostejši način individualne gradnje, se je izkazalo, da samogradnja spodbuja tkanje medosebnih odnosov in povezanost mikroskupnosti. Ker sam ne moreš postaviti hiše in za to potrebuješ pomoč bližnjih in prijateljev, tako gradiš tesnejše odnose, to se je pokazalo tudi v našem primeru,« ugotavlja.

To ga je spodbudilo tudi k raziskavi fenomena, ki ga Slovenija premore tudi na področju gradnje društvenih objektov, od lovskih do gasilskih in kulturnih domov, kar vidi kot nekaj presežnega v samogradnji, saj udeleženi niso gradili ne zase ne za svoje ožje člane, prijatelje, ampak objekte za skupnost. Sicer pa je osnovno spoznanje samograditelja – da domovanja ne more sezidati sam, ampak se mora obrniti na družbo in s tem vpenjati v medosebne odnose – značilno za predkapitalistične, tradicionalne družbe. Temelji na principu obdarovanja, ki ga je francoski antropolog Marcel Mauss razdelal v slavnem delu Esej o daru in ga opredelil s tremi obvezami: podarjanjem, prejemanjem in povračilom.

»V naši raziskavi smo se lotili tudi preverjanja, kako ti principi delujejo danes, oziroma kakšna je današnja družba v tem pogledu v primerjavi s tradicionalnimi. V enem od člankov se lotevamo tudi primerjave samogradnje pri nas v 60. in 80. letih prejšnjega stoletja in danes, tako z vidika tehnologije, organizacije kot obsega pomoči,« pojasnjuje Jernej Girandon.

Ob tem opomni, da je bil obseg del nekoč še mnogo večji, saj so morali pripraviti oziroma izdelati tudi osnovne materiale, od malte do betonskih zidakov, zato je razlika med tem, kaj je včasih pomenila samogradnja in kaj pomeni danes, velika. Poleg tega je današnja zakonodaja strožja tudi glede upoštevanja gradbenega dovoljenja. Ugotovili so, da so samograditelji zidali hiše v 60. letih tudi po dvajset ali celo petindvajset let, v 80. letih okoli sedem let, danes jo je, kot kaže njegov primer, mogoče izpeljati v dveh letih.

Med deli, ki so jih izvedli sami, so bila namestitev izolacije, izvedba parnih ovir, hidroizolacija kopalnic, lesene obloge pa tudi obloge v kopalnici, pohištvo in zunanje drsne stene. FOTO: Jernej Girandon

V raziskavi fenomena ga je presenetilo predvsem to, da ljudem kljub navidez večnemu pomanjkanju časa niti ni tako težko komu priskočiti na pomoč, kolikor jim je težko prositi zanjo. »To je zanimivo dejstvo, ki pa kaže, kako smo se oddaljili drug od drugega. Sam s tem nisem imel težav,« še priznava v smehu.

V hiši živijo približno leto dni in se v njej zelo dobro počutijo. Veseli so predvsem, da imajo urejeno domovanje in da z veseljem gostijo prijatelje, ki so pomagali pri gradnji. »Vsi se počutijo dobrodošli, še bolj smo povezani kot prej, kar je ključno. In ko pogledaš za nazaj, je občutek res neverjeten. Skoraj nepredstavljivo je, da nam je to uspelo,« še priznava arhitekt Jernej Girandon.

Enodružinska hiša RE_AKCIJA, Gorjuša, Dob pri Domžalah

Leto izvedbe: 2021–2023

Kvadratura: 130 m²

Arhitektura: Jernej Girandon (AG BIRO 55)

Interier: AG BIRO 55

Investitor: Zasebni

Tesarstvo: Štebe

Strojne inštalacije: Pilremag

Elektroinštalacije:
Elektro Urbanija