Pred dnevi je vzbudila pozornost novica o pilotnem projektu zmanjševanja populacije tigrastih komarjev z izpustitvijo prvih 10.000 sterilnih samcev na območje Premanture in nato vsak teden novih 50.000. Ti naj bi se parili z divjimi samicami, ki tako izlegajo neoplojena jajčeca in torej ne dobijo potomcev. Kako uspešni bodo pri tem biološkem zatiranju populacije, bodo lahko strnili v analizah zgodaj jeseni, zdaj jih najprej čakajo tedni skrbnega monitoringa, je za Delo povedal vodja projekta dr. Nediljko Landeka.

Čeprav so prejšnji teden poskusno izpustili v naravo 10.000 sterilnih samcev tigrastega komarja (Aedes albopictus), za prvo pravo serijo šteje šele teh 50.000, ki so jih izpustili predvčerajšnjim, zadnjo bodo 1. avgusta. Kot je povedal Landeka, vodja oddelka epidemiološke službe za deratizacijo, dezinsekcijo in dezinfekcijo na zavodu za javno zdravje istrske županije, so jih v škatlicah po 2000 do 2500 primerkov sami šli iskat v Bologno. V hrvaško Istro so jih pripeljali v klimatiziranem vozilu, saj se potovanja s hitro pošto končajo z veliko poginulimi primerki.

Tako so se lotili zmanjševanja populacije tigrastih komarjev (Aedes albopictus). FOTO: osebni arhiv Nediljka Landeke

»Preden smo jih izpustili, smo jih obarvali, da jih bomo lahko podrobneje spremljali. Prvi, drugi, četrti in šesti dan bomo na 40 lokacijah spremljali, do kod so se razširili, kako se obnašajo in koliko časa bodo živeli. Teden zatem bomo izpustili novo pošiljko in jo obarvali z drugo barvo ter vnovič opazovali. Hkrati pa bomo spremljali tudi jajčeca, torej kolikšen del je neoplojenih. Kadar je vode dovolj oziroma se zadržuje po več dni, se čez poletje lahko razvije od 10 do 15 generacij komarjev, ena sama samica pa izleže tudi do 400 jajčec, kar pomeni eksponentno rast,« je pojasnil Landeka.

Pri projektu, ki ga zavod za javno zdravje istrske županije na 20 hektarih izvaja v sodelovanju z univerzo v Osijeku in hrvaškim nacionalnim zavodom za javno zdravje, financira pa ga mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA), dela desetčlanska ekipa, štirje ljudje pa so določeni, da bodo spremljali razmere na 40 točkah merjenja in opazovanja. V drugi fazi projekta nameravajo urediti lasten laboratorij za steriliziranje samcev, ki bi jih nato lahko vnesli tudi v druge hrvaške kraje.

Kot je še povedal sogovornik, se za metodo, katere cilj je zmanjšanje uporabe insekticidov širokega spektra, ki škodujejo tudi drugim organizmom in ostajajo v okolju, že zanimajo drugod po Hrvaškem. Prav tako jo uporabljajo v Bologni. Koliko stane ta metoda spoprijemanja z drobnimi krvosesi, nima podatkov, je dejal Landeka, zanje je brezplačna. »Prijavili smo se kot institucija, da bi izvedli ta projekt na območju Premanture, financira ga IAEA, mi pa smo prispevali ljudi za teren,« je pojasnil.

Sterilizirane samce so iz Italije pripeljali v klimatiziranem vozilu, saj se potovanja s hitro pošto končajo z veliko poginulimi primerki. FOTO: osebni arhiv Nediljka Landeke

Mednarodna agencija za jedrsko energijo takšne projekte izvaja tudi v drugih državah, kakšne uspehe žanjejo, se po državah nekoliko razlikuje, je pa mogoče s to metodo zmanjšati populacijo celo do 80 odstotkov. Letos projekt po Landekovih ​ besedah izvajajo še na Portugalskem in v Srbiji, lani so ga v Črni gori in Grčiji, najuspešnejši pa so bili pri zatiranju na Šrilanki in Kubi. A kot je poudaril sogovornik, je opisana metoda ena od treh v boju proti komarjem, preostali dve sta zatiranje ličink in poučevanje prebivalcev, naj ne puščajo niti najmanjših količin stoječe vode.

Najprej pri vinskih mušicah

Metoda sterilnih insektov (angl. sterile insect technique) se po besedah dr. Janka Božiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti vsaj na prvi pogled zdi precej varna in naravna, v ZDA je niti ne regulirajo posebej, to pomeni, da jo lahko izvajajo podjetja, ki se ukvarjajo z zatiranjem škodljivcev, brez posebnih dovoljenj. Vnos dodatnih komarjev v okolje ljudem in živalim ne povzroči kakšnih dodatnih nevšečnosti, saj se samci v nasprotju s samicami ne hranijo s krvjo toplokrvnih živali, ampak z nektarji, zato tudi ne pikajo ljudi.

Ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni navaja, da so to metodo najprej uporabljali pri zatiranju vinskih mušic v 50. letih prejšnjega stoletja, komarjev so se tako začeli lotevati razmeroma pozno. Bolj kot sterilizacija pa javnost razburja vnašanje gensko modificiranih komarjev, opominja sogovornik, prve so na Floridi izpustili lani. S to metodo so se lotili zmanjševanja populacije komarjev vrste Aedes aegypti, ki prenašajo tudi bolezni, kot so zika, denga, čikungunja in rumena mrzlica. Čeprav jih je na območju Florida Keys le 4 odstotke, so krivi za skoraj vse prenose teh bolezni pri ljudeh. Gensko spremenjene komarje je razvilo britansko podjetje Oxitec, preizkusili pa so jih tudi v Braziliji, Panami, na Kajmanskih otokih in v Maleziji, piše v članku na portalu revije Nature.

Vnos dodatnih komarjev v okolje ne povzroči nevšečnosti, saj se samci v nasprotju s samicami ne hranijo s krvjo toplokrvnih živali, ampak z nektarji, zato tudi ne pikajo ljudi. Foto osebni arhiv Nediljka Landeke

Gensko spremenjeni samci komarjev nosijo gen, ki se prenese na njihove potomce in ubije samice v zgodnjih fazah ličink. Moški potomci preživijo in gen prenašajo na naslednje generacije, in ko se zmanjša populacija samic, se tudi samci nimajo več s kom pariti, in tako se zmanjša celotna populacija. ZDA so pred tem dovolile poskuse z gensko spremenjenim kapusovim moljem v New Yorku in vrsto škodljivega molja pri pridelavi bombaža v Arizoni, ki ju je prav tako razvilo isto podjetje.

»Vselej se pojavlja strah ljudi pred genskimi posegi v naravo, pri tem je seveda treba biti previden, proučiti je treba morebitne stranske posledice, a je tudi res, da se geni, v tem primeru spremenjeni, zelo redko prenesejo med vrstami. Tako da je težko pričakovati še kakšne druge posledice takšnega ravnanja,« je prepričan sogovornik.

Pri rastlinah in gensko spremenjenih semenih je v nasprotju s škodljivci upravičen strah predvsem zaradi družbeno-ekonomskega vidika, saj multinacionalke, ki jih ponujajo, naposled povzročijo, da so lokalne skupnosti povsem odvisne od njihovih semen.

»Strah je morda upravičen pri uporabi gensko spremenjenih semen, ki vključuje tehnologijo rezistence mikroorganizmov na antibiotike. Ni namreč popolnoma izključeno, da se odpornost proti antibiotikom v prebavilih škodljivcev lahko prenese na mikroorganizme, pri tem pa stvar uide izpod nadzora v okolje, saj bakterije sobivajo v različnih organizmih. A novejše metode predvidevajo druge prijeme, tako imenovane genske škarje, eno najpomembnejših orodij genske tehnologije. Z njihovo pomočjo lahko raziskovalci z izredno veliko natančnostjo spremenijo DNK živali, rastlin in mikroorganizmov,« je še pojasnil Janko Božič.

Silikonski film

Sam je denimo skeptičen do uporabe aquatina, sredstva, ki ga uporabljajo v slovenskih priobalnih občinah. Ker je izdelan na osnovi silikona (deluje fizikalno-mehansko ter na vodni površini ustvari tanek silikonski film in tako preprečuje razvoj komarjevih ličink in bub), je vprašanje, kako varna je ta metoda za vodne vire oziroma podtalnico. So pa dokaj preprosto metodo, ki je precej zmanjšala populacije komarjev, uvedli pred nekaj leti v Afriki, in sicer so v stranišča na štrbunk vsuli kroglice iz stiropora, ki prav tako zelo učinkovito preprečujejo izleganje jajčec.

»Najlažje je populacije komarjev uravnavati v mestih s preprečevanjem lužic vode. Zlasti na podeželju smo se vedno bali mlak, češ da se bodo tam pretirano razmnoževali komarji, a v resnici so mlake precej učinkovite z reguliranjem njihove populacije, saj v njih živijo tudi živali, ki se prehranjujejo z njihovimi ličinkami, od ličink kačjih pastirjev do žabjih paglavcev. Najbolj idealno razmnoževanje jim omogočajo že majhne količine stoječe vode, lahko tudi le pol litra, v kateri pa ne živijo njihovi plenilci,« opominja sogovornik in miri, da so komarji najbolj problematični tam, kjer se pojavljajo prenosljive bolezni, sicer se jih kar učinkovito lahko obranimo z repelenti in drugimi sredstvi.