Roka, ponujena duhovnikom, ki so izgubili vero v boga

Spadal je med najbolj brane ameriške filozofe, skupaj z Richardom Dawkinsom, Samom Harrisom in Christopherjem Hitchensom pa je sestavljal udarni kvartet novega ateizma. Prepričan je bil, da bi morali, preden razglašamo dobre strani religije, oceniti tudi škodo, ki jo ta povzroča. Predlagal je, da bi ob tem resno razmislili, ali ne bi bilo bolje, če bi bili brez vere. V knjigi Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon (Razbijanje uroka: religija kot naravni pojav) je vero primerjal s parazitom, nekakšno okužbo. V slovenščino je prevedena njegova knjiga Pojasnjena zavest (Krtina, 2012), leta 1990 je bil njegov prispevek objavljen v zborniku Oko duha: fantazije in refleksije o jazu in duši, pri katerem se je podpisal tudi kot sourednik (Mladinska knjiga). S svojimi besedili – objavil je dva ducata knjig – je sprožal živahne polemike.

Fenomen klerikov

Del otroštva je preživel v Libanonu. Njegov oče, sicer harvardski profesor in izvedenec za islamske študije, je med drugo svetovno vojno v Bejrutu služboval kot obveščevalec. Kot obveščevalec je leta 1947 tudi umrl v letalski nesreči, ko je potoval v Etiopijo. Dennett je študiral na Harvardu, doktorski študij je končal na Oxfordu, kljub temu pa je samega sebe označeval za samouka. No, pri tem je vendarle pojasnil, da je ideje pobiral iz neformalnih pogovorov z vsemi mogočimi znanstveniki, s katerimi se je srečeval. Na univerzi Tufts je vodil center za kognitivne študije. V okviru raziskave The Clergy Project (Projekt duhovništvo) je preučeval tudi fenomen klerikov, ki so izgubili vero v boga, in jim ponudil oporo.