Resnična priprava na resnični svet

Maturi največkrat pravijo zrelostni izpit. A večkrat tudi najbolj »zreli«, diamantni maturanti po zrelostnem maratonu niso bliže odgovoru na vprašanje – kdo sem?. Prav na to vprašanje poskuša odgovoriti projektna naloga, ki jo leto dni pripravljajo maturanti waldorfske gimnazije in jo imenujejo kar waldorfska matura. Vsak si temo izbere sam in tako precej laže ugotovi, kaj želi v življenju početi. Ali česa zagotovo ne bo delal. Ugotavlja, kdo je. Zrelo.

Dijaki tretjih letnikov waldorfske gimnazije vsako leto slavnostno podpišejo pogodbe o zaključnem projektu, potem pa se eno leto ukvarjajo z izbrano temo. Letošnja, januarska dvodnevna javna predstavitev nalog je bila navdušujoča in navdihujoča. Mladi so za enoletno nalogo pripravljeni žrtvovati svoje poletne počitnice, svoj prosti čas in odkrivati neznano. Nastali so vrhunski izdelki, umetniške stvaritve in prave raziskovalne naloge, ki niso same sebi namen. Predvsem pa gre za zelo resno delo. Resnična priprava na resnični svet.

Kot je povedal razrednik maturantov Klemen Lah iz Waldorfske šole Ljubljana, je projektne naloge pripravljala že prva generacija dijakov waldorfske gimnazije. »Želimo jih spodbuditi, da bi se za eno leto posvetili samo eni temi. V času, ko je naša pozornost vse bolj razpršena, je to toliko bolj dragoceno. Zato dijake spodbujamo, naj izberejo temo, ki bi bila resnično njihova. Vsa šolska leta jim večino ciljev diktira učni načrt – zdaj pa lahko sami poskusijo prevzeti odgovornost za svoje učenje in rast. Prek te teme naj odkrivajo sebe. V skladu z antičnim izrekom, napisanim v preročišču Delfi: 'Spoznaj samega sebe!' Oziroma kot je pozneje ubesedil Nietzsche: 'Postani to, kar si!'«

Od otrok do mikroklimatskih razmer

Izbrane teme so bile zelo različne. Maria Musić je, denimo, sprva želela v projektni nalogi predstaviti in obiskati deset najvišjih vrhov Slovenije. Ko je ugotovila, da to ne bo šlo, se je osredotočila na delo z otroki. Obiskala je precej tečajev in predavanj strokovnjakov, kako je treba delati z najmlajšimi, o vzgoji, nato pa se kot spremljevalka udeležila kolonij in humanitarnih taborov. Počitnice (poletne in novoletne) z družino so odpadle, saj jih je preživela z otroki, potrebnimi pomoči.

Naia O. Vidmar je eno leto posvetila učenju hebrejščine: »Moj oče prihaja iz Izraela. Nikoli se nisem imela priložnosti naučiti tega jezika in sem to izkoristila za projektno nalogo. Najbolj zanimivo je bilo, ko sem ugotovila, da ni črk za samoglasnike. To pomeni, da moraš že kdaj prej videti besedo in biti z njo seznanjen, da veš, kako se izgovori.«

Marcel Ilnikar se je dolgo ukvarjal s športom. Ko se je poškodoval, mu je šele tretji fizioterapevt uspešno pomagal. Takrat se je odločil, da bo ostal povezan s športom in športniki s fizioterapijo. S projektno nalogo je hotel preveriti, ali je pot, ki si jo je izbral za nadaljevanje svojega življenja, prava. Ker fizioterapija zahteva precej znanja in izobrazbe, se je za začetek usmeril v športno masažo. Poiskal je tečaj, ga opravil, potem pa masiral profesionalnega športnika in eno nešportnico, da je lahko naredil primerjavo. Zdaj masaže nadaljuje: »Skušam ostati v ritmu, tudi zato, da povrnem denar, ki sem ga vložil v tečaj. Vendar se mi nikamor ne mudi niti nimam veliko časa, ker imam maturo.« Dodal je, da je bila projektna naloga zanj zelo koristna: »To je najboljši način, če že veš, kaj bi v življenju počel, da preveriš, ali si se prav odločil, ali so bile za odločitev krive okoliščine, ali so nanjo vplivali pritiski drugih.«

Mentorjeva rama

Vsak dijak mora za svojo nalogo poiskati mentorja v gimnaziji in zunanjega mentorja, ki je strokovnjak za njihovo temo. »Želimo si, da bi se naučili sodelovati z neznanim človekom in tako krepili svojo samostojnost, iniciativnost, vztrajnost,« je razlagal profesor Klemen Lah. Kiana Petrič je mentorico našla v regijskem parku Škocjanske jame. Vse leto je preučevala mikroklimatske razmere v kraškem svetu na primeru Velike doline in Lisične. Pred njeno nalogo je bila podobna raziskava opravljena zgolj enkrat pred petdesetimi leti. Najprej je morala namestiti sonde, ki so vsakih 15 minut zbirale meteorološke podatke. Na koncu je imela okoli 100.000 zbranih podatkov.

Dela je bilo ogromno in tudi logistika je bila težavna: »Nimam izpita za avto. Čeprav sem iz Ajdovščine, čez teden živim v Ljubljani. Zjutraj sem tako potovala z vlakom do Divače, od tam sva z mentorico šli skupaj zbrat podatke, nato sem šla nazaj z vlakom v Ljubljano in na koncu še k pouku.« Sonde bodo zdaj tam ostale za Škocjanske jame, je povedala Kiana. In dodala, da je zdaj dobila potrditev, da se lahko loti raziskovalnih tem, študij pa želi nadaljevati v matematiki. »Januarja 2022 sem morala dobro razmisliti, kaj bo moj projekt. Zazrla sem se vase. Mislim, da je zelo pomembno, da se najstniki že leto pred maturo vprašajo, kaj jih žene. Zagotovo bi to priporočila tudi drugim šolam.«

Po Lahovih besedah se je skozi leta nabralo ogromno izjemnih nalog. Pogoste so umetniške teme, kot so fotografiranje, snemanje filma, ustvarjanje glasbe, veliko je tudi gibanja, od maratona, triatlona, romanja do kolesarjenja. »Eden od dijakov, Jure Srdinšek, je s sošolci uprizoril celotno Beckettovo dramo Čakajoč Godota. Kako veličastna in izdelana predstava je to bila! Dijakinja Sanja Kordiš se je lotila izdelave violine in jo tudi naredila. Dijak Jure Vešligaj pa se je naučil variti svoje pivo. Naj povem, da mu ni bilo težko najti notranjega mentorja.«

Mentorji so sicer zelo pomembni ne le pri strokovnih nasvetih, ampak tudi za oporo, ko gre kaj narobe, je dejal Lah. »V spominu mi živo ostaja zgodba o projektu devetošolke, ki jo je zapisal norveški pedagog Godi Keller. Dekle je želelo razumeti bančna posojila. Odlično se je podučila o izračunu obresti, obiskala je banko, imela je dobrega zunanjega mentorja. A v nekem trenutku jo je zlomilo spoznanje, kaj v resnici pomenijo obresti. Doumela je, da jih premožnim ni treba plačevati, saj imajo praviloma dovolj denarja, da si kupijo stvari brez posojil. Kar pomeni, da smo ustvarili svet, v katerem revnejši vse plačujejo dražje kot bogati. Mentor je bil tu človek, ki ji je pomagal skozi težko obdobje razumevanja, kako nepravičen je lahko svet.«

Vsaj en predmet na državni maturi

Klemen Lah, sicer član strokovnega sveta za splošno izobraževanje, predlaga, da bi tovrstne projektne naloge nadomestile vsaj en predmet na državni maturi. Ta je danes uravnilovka, ki skuša zmanjšati pomen vsega, kar bi lahko vplivalo na objektivnost: »Problem je, da se prav v tem, kar skuša zmanjšati, to je subjektivnost, skriva največ človeškega. Žal se je celotno srednješolsko izobraževanje temu začelo podrejati. Učni načrt je že dolgo klinično mrtev, vse več učiteljev se v glavnem drži maturitetnega kataloga, zaradi česar se vsebine krčijo na najnujnejše, hkrati pa se uveljavlja način ocenjevanja, značilen za maturo. Verjamem, da bi uvedba projektne naloge vsaj ustavila te težnje in podprla tiste cilje, ki so zdaj v ozadju – individualni razvoj in dozorevanje človeka.«

Profesor še meni, da če bi bila celotna matura ena velika projektna naloga, bi bila resnično zrelostni izpit. »Matura tako ne bi spraševala le, kaj znaš, temveč tudi, kdo si. Bolj kot v iskanje bližnjic bi človeka silila v iskanje samega sebe; bolj kot strah pred neuspehom bi vzbujala željo po dodatnem znanju; bolj kot odgovore bi pričakovala vprašanja; pred maturanta bi postavljala le tiste ovire, ki jih lahko prepozna kot smiselne in upravičene za svoje dozorevanje – tako ne bi vzgajala cinikov. In vsaj toliko kot poznavanje preteklosti bi jo zanimale podobe prihodnosti, saj bi se zavedala, da svet, ki prihaja, ni naš, ampak njihov. Mlade bi učila, da so možni tudi boljši svetovi od sedanjega. In da so prav oni tisti, ki lahko najdejo pot do njih, če bodo sledili sami sebi.«