Recept za tradicionalno slovensko praznično jed

Novembra začnemo z martinovanjem, december pa je sploh mesec, ko pridejo na plan vse vaše kulinarične veščine. In ker za dobro obloženo mizo potekajo najzanimivejše zgodbe, naj bo ta v znamenju pristnih domačih okusov.

Pričarajte okuse naših prednikov

In ko razmišljamo o jedeh, ki bi lahko popestrile vzdušje za mizo, poiščimo povezavo z našo preteklostjo in z okusi, ki so jih poznali naše babice in dedki. Ker je prav, da se povezujemo s kulinarično tradicijo, ki je tako vpeta v našo kulturo, in hkrati poskrbimo, da se bodo ohranili pravi okusi. To pa bomo dosegli tako, da bomo večkrat izbirali lokalne in avtohtone izdelke. In seveda pobrskali za recepti, ki so nastali v glavah in srcih naših babic.

Vedno več kmetij se zaveda pomena tradicionalne reje. FOTO: Depositphoto

Kmetije, kot smo jih poznali nekoč

Prvi korak k pravemu kulinaričnemu povezovanju s preteklostjo je nedvomno izbira živil, ki jih bomo vključevali v naše recepte. Naj bodo domača, zato bodite pri nakupovanju pozorni tudi na podatek, kje je bil izdelek pridelan in predelan. Poiščite izdelke z domačih kmetij, ki so opustile sodobne in industrializirane metode in se vračajo v preteklost.

Vedno več kmetij se namreč tudi danes zaveda pomena tradicionalne reje, saj v svoje črede vedno pogosteje vključujejo tudi avtohtone slovenske pasme, kar se je hitro izkazalo za velik uspeh. Zlasti z vidika kakovosti izdelkov, ki so bolj okusni. In prav ti novi-stari okusi nas vračajo v preteklost in v obdobje, ko industrializacija še ni imela vpliva na slovensko kmetijstvo.

»Kmetije, ki redijo avtohtone pasme domačih živali, so v primerjavi z drugimi kmetijami razmeroma majhne. Najpomembnejši motivi, zaradi katerih se rejci odločajo za rejo avtohtonih pasem domačih živali, so kakovost izdelkov, temu sledijo odpornost in prilagodljivost pasme ter ohranjanje tradicije,« o pomenu ohranjanja avtohtonih pasem in tradicionalnega načina vzreje poudarja Danijela Bojkovski, vodja javne službe nalog genetske banke v živinoreji. Prav zaradi tega te pasme pogosto najdemo na ekoloških kmetijah, zavarovanih območjih ter območjih s težkimi razmerami za pridelavo.

Slovenska srnasta koza izvira iz Alp. V preteklosti je nastala z oplemenjevanjem različnih populacij koz s srnasto pasmo iz Nemčije in/ali Francije. Pasma je zdaj razširjena po celotnem območju Slovenije. FOTO: Mercator

Tradicionalni način reje pomeni odmik od industrijske in uporabo veščin, ki so jih v kmetijstvo vpeljali že naši predniki. Temu poslanstvu sledijo tudi na domačiji Tincl (Kmetija sirarstvo Videc), kjer so se specializirali za vzrejo avtohtonih koz srnaste pasme. »Vzreje smo se lotili zaradi prilagojenosti živali na okolje in klimo, genetske predispozicije, saj je ta vrsta dobro prilagojena tako hlevski reji kot tudi pašni. Vrsta je zaradi prilagojenosti precej odporna proti različnim boleznim in tako manj problematična za vzrejo,« pove skrbnica domačije, ki leži na nadmorski višini 430 metrov na obrobju kozjanskih gričev občine Šentjur, v prijazni vasici Ravne.

Ker je pasma avtohtona s tega območja, je dobro prilagojena na razmere, kar se pozna tudi na končnih izdelkih. »Mleko in izdelki, ki so iz njega narejeni, imajo makrobiotične učinke,« pravijo na kmetiji in dodajajo, da so na kmetiji vključeni v program seneno mleko, kar pomeni, da je vsebnost hranil v mleku njihovih koz na zelo visoki ravni. »Študije so potrdile, da takšno mleko v primerjavi s konvencionalnim vsebuje približno dvakrat več nenasičenih maščobnih kislin in konjugirane linolne kisline, ki deluje proti raku, znižuje krvni tlak in ugodno vpliva na imunski sistem. Srnasta koza je tudi sicer dobra pasma za predelavo mleka, saj imajo siri poln, sladkast in precej nežen okus.« In to popolnoma sovpada z njihovo filozofijo dela na kmetiji, s katero želijo ohranjati tradicijo kmetovanja in živinoreje, ki so jo obogatili s sirarskim poslom. »Tako lahko potrošniku ponudimo visokokakovostne, avtohtone izdelke iz lokalnega okolja, ki so izredno bogati, tako sestavinsko kot po okusu.«

FOTO: Mercator

Na domačiji Tincl, po kateri je dobil ime njihov poltrdi kozji sir, prosto živi 120 koz slovenske srnaste pasme, katerih mleko predelajo v široko paleto kakovostnih in večkrat nagrajenih izdelkov: mladih, poltrdih in staranih sirov, jogurtov, sirotke, albuminske in surove skute.

Recept – mlinčevka

Ob naslednjem prazniku lahko svoje goste razvajate z odlično sladico, ki jo malokdo pozna in ki bo nedvomno glavna zvezda druženja.

Drugo ime za to sladko jed iz Posavja in Bizeljskega je kuhana potica, saj jo tvorijo izmenjujoče plasti kuhanih mlincev in skutinega nadeva. Kot druge potice tudi mlinčevka svoje mesto najpogosteje najde na slavnostno obloženi mizi, odlikujeta pa jo sočnost in prijetna tekstura.

FOTO: Mercator

Sestavine:

• 800 g pšenične moke, tip 500
• 11 bio jajc M, Durnik
• 80 ml hladno stiskanega sončničnega olja,
• 800 g bio ovčje skute, Lepa Anka
• 2 dcl kozjega jogurta, Videc
• 5 jedilnih žlic belega sladkorja
• 1 vrečka sladkorja bourbonska vanilja, Dr. Oetker
• 100 g masla Loške mlekarne

Priprava:

Testo:

• Iz 800 g moke, 8 jajc, 80 ml olja in 5 žlic mlačne vode zamesi mehko testo za mlince. Testo razdeli na 15 enakih delov, ki jih nato pokriješ in pustiš 15 minut pri miru, da se odpočijejo.
• Nad ogenj pristavi velik lonec vode ter jo dobro posoli in zavri.
• Vsak kos testa razvaljaj na velikost izbranega okroglega pekača (midva sva uporabila pekač s premerom 26 cm).
• Razvaljano testo skuhaj v slanem kropu, nato ga odcedi in ohladi.
• Postopek ponovi za vse kose testa.

Nadev in peka:

• Pečico segrej na 180 °C.
• V posodo stresi 800 g skute, 2 dl jogurta, 3 jajca, 5 žlic sladkorja in 1 vrečko vaniljevega sladkorja.
• Vse skupaj dobro premešaj v mazav nadev.
• Maslo raztopi.
• V namaščen pekač postavi plast testa, po kateri premažeš malo nadeva.
• Po nadevu zlij 1 žlico raztopljenega masla.
• Postopek ponavljaj, dokler ne prideš do vrha mlinčastega stolpa.
• Mlinčevko peci 1 uro na 180 °C.

Naročnik oglasne vsebine je Mercator