Prva napaka staršev je pogojevana ljubezen

Narcisi in psihopati so povsod okoli nas. Z njimi se srečujemo v partnerstvih in na delovnih mestih. Za povečanje narcisoidnosti naj bi bila odgovorna vzgoja, predvsem permisivno starševstvo, pravi dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in dolgoletna psihoterapevtka, tudi soustanoviteljica na novo ustanovljenega Inštituta za znanstveno preučevanje in raziskovanje psihopatije (Ipsih) v Delovem podkastu Na robu.

Kdo so narcisi in kako jih ­prepoznamo?

Pravzaprav je narcisov zelo veliko in jih ni težko prepoznati. Njihova samopodoba je razcepljena na zunanjo grandiozno, ki se lahko kaže tudi kot arogantna ali vsemogočna. Gre za masko, ki ščiti notranjo samopodobo, ki je razvrednotena in ničvredna. Narcis se brani kakršnekoli kritike, saj ga ta potegne v občutek ničvrednosti. Tega se brani bodisi s perfekcionizmom, iskanjem občudovanja in pohval bodisi z manipulativnostjo. Slednja je sicer relativno subtilna, vendar je namenjena zaščiti občutka lastne vrednosti. Če omenjeni obrambni mehanizmi ne uspejo, temu sledi izpad narcističnega besa, s katerim poskuša razvrednotiti in uničiti podobo drugega človeka.

Druga značilnost narcisa je notranja praznina. Nimajo stika s svojim pristnim jazom. Pred notranjo praznino ves čas bežijo v različne aktivnosti. Narcisi so vedno obdani z nečim, saj se, kadar so sami, počasi pojavi občutek praznine, pred katerim bežijo. So tudi neobčutljivi oziroma neempatični. Druge vidijo izključno kot svoj podaljšek, tudi lastne otroke, ki morajo slediti njihovim ambicijam in željam. Na čustvenem področju pri njih prevladujeta sram in zavist.

Kako se razvije taka osebnost?

Čeprav nekateri strokovnjaki menijo, da obstajajo določene predispozicije, jih večina meni, da narcistična motnja ni genetsko pogojena. Starši pripeljejo otroke do razvoja teh lastnosti, ki se lahko razvijejo v osebnostno motnjo. Prva napaka staršev je pogojevana ljubezen – otroka imajo radi le takrat in toliko časa, dokler izpolnjuje pričakovanja, sicer ga razvrednotijo in sramotijo. Takšni starši pogosto nihajo med nekritičnim občudovanjem in razvrednotenjem, ali pa uspehov otroka sploh ne opazijo in ga ves čas sramotijo.

Ljudje pogosto uporabljajo izraze, kot sta narcis in psihopat, toda osebnostne motnje so zelo kompleksne in jih lahko diagnosticira le strokovnjak. FOTO: Shutterstock

Težava se pojavi tudi pri neempatičnih in čustveno neodzivnih mamah, ki se na otrokov jok odzivajo nepravilno – na primer tako, da ga nahranijo, čeprav potrebuje le objem. Otrok zaradi tega doživlja neugodje in frustracije ter poskuša postati vse, kar misli, da bo zadovoljilo njegove potrebe. Čustveno neodzivne mame se odzivajo na otroka le takrat, ko to ustreza njim, in ne takrat, ko jih otrok potrebuje.

Empatija je prav tako del vzgoje. Če smo empatični do otroka, prek zrcalnih nevronov aktiviramo njegovo lastno empatičnost. Poleg tega je pomembna varna navezanost, kjer je mama konsistentna, predvidljiva in čustveno dostopna.

Kako torej pravilno kritizirati otroka?

Konstruktivna kritika se nanaša na dejanja, rušilna kritika pa ­napada lastnosti. Napadanje otrokovih lastnosti je škodljivo; namesto tega moramo kritizirati dejanja in usmerjati otroka k iskanju rešitev. Pohvale so koristne le občasno – bolje je uporabljati spodbude, ki otroku pomagajo razviti notranji občutek ponosa in zadovoljstva.

Smo s permisivno vzgojo spodbudili razvoj narcističnih osebnosti?

Da, permisivna vzgoja z družbenimi okoliščinami, kot je potrošništvo, spodbuja narcistične lastnosti. Narcisi so idealni potrošniki, saj svoje nezadovoljstvo iščejo zunaj sebe – v pohvalah, priznanjih in materialnih dobrinah.

Se narcisizma lahko nalezemo?

Lahko, ker narcis pogosto manipulira z ljudmi okoli sebe. Če smo občutljivi na občutek razvrednotenosti, nas lahko zapelje v dinamiko, kjer hočemo ugajati njegovim pričakovanjem ali se izogniti razvrednotenju. Gre za začarani krog, ki ga je težko prekiniti.

Andreja Pšeničny pravi: Ključno je razumeti, da vsi nosimo v sebi določene poteze, ki jih povezujemo z narcisizmom ali celo psihopatijo. FOTO: Marko Feist

Kako ločiti posamezne karakterne poteze od osebnostne motnje?

Ključno je razumeti, da vsi nosimo v sebi določene poteze, ki jih povezujemo z narcisizmom ali celo psihopatijo. To je del normalnega spektra človeške osebnosti in v nekaterih situacijah so lahko te lastnosti celo koristne. Na primer, narcistične poteze, kot so ambicioznost, želja po prepoznavnosti in potreba po potrditvi, so do neke mere normalen del našega razvoja in so lahko v določnem obdobju bolj v ospredju. Razlika je v intenzivnosti in vplivu teh lastnosti na posameznikovo življenje in odnose. Pri osebnostnih motnjah so te lastnosti tako močno izražene, da vplivajo na človekovo vsakodnevno funkcioniranje ali odnose.

Narcis z osebnostno motnjo na primer ni sposoben vzpostaviti trajnih, zdravih odnosov. Vedno bo iskal občudovanje in razvrednotil druge, kadar tega ne bo dobil. Prav tako bo imel močne čustvene reakcije na kritiko in pogosto ne bo zmožen refleksije svojih napak. Če torej pri nekom opazimo te lastnosti le občasno, v specifičnih situacijah ali v manjši meri, ne gre za motnjo, temveč za posamezne poteze. Če pa so te lastnosti kronične, ponavljajoče se in rušilno vplivajo na življenje osebe ali na življenje ljudi okoli nje, je smiselno razmisliti o možnosti osebnostne motnje.

Kako se psihopatija loči od ­narcisizma?

Psihopatija in narcisizem imata nekaj skupnih lastnosti, kot sta egocentričnost in manipulativnost, vendar se bistveno razlikujeta v motivih, čustvovanju in vedenjskih vzorcih. Glavna razlika je v motivaciji: narcisi iščejo občudovanje in potrditve, psihopati pa stremijo k nadzoru, moči in dominaciji. Psihopati imajo tudi zelo drugačno čustvovanje. Pri narcisih je čustvovanje omejeno in osredotočeno na sram, zavist in jezo, a ga imajo. Psihopati pa čustvovanja skorajda nimajo ali je to zelo pridušeno. Nimajo občutka krivde, sramu ali ljubezni, kar jih naredi čustveno hladne in neustrašne. Imajo pa izjemno kognitivno empatijo – to pomeni, da razumejo čustva drugih, vendar jih uporabljajo zgolj kot orodje za manipulacijo.

Psihopatija se pogosto pokaže tudi v popolni odsotnosti obžalovanja in moralnih zavor. Psihopat ne bo občutil obžalovanja zaradi svojih dejanj, razen če bodo ta prinesla neposredne posledice zanj. Njihova manipulativnost je instrumentalna in ciljno usmerjena, pogosto brez čustvenega angažmaja. To jih loči od narcisov, ki manipulirajo predvsem zato, da bi zaščitili svojo krhko samopodobo.

Kako ravnati s takimi ljudmi?

Pri soočanju s psihopatom je pomembno, da ne kažemo ranljivosti, se izogibamo neposredni konfrontaciji in ohranjamo profesionalen ton. Če je le mogoče, omejimo stike, dokumentiramo interakcije in poiščemo strokovno pomoč. Psihopati nimajo moralnih ali čustvenih zavor, zato je pri delu z njimi ključna previdnost.

Empatija je del vzgoje – če smo empatični do otroka, prek zrcalnih nevronov aktiviramo njegovo lastno empatičnost. FOTO: Marko Feist

Kakšen je nasvet za ravnanje
z narcisom ali psihopatom?

Vzpostavite čustveno distanco in postavite jasne meje. Ne zapletajte se v bitke moči, ker jih ne boste dobili. Če gre za delo, minimalizirajte stike in vključite tretjo osebo kot mediatorja. Če gre za osebne odnose, poiščite strokovno pomoč. V skrajnih primerih je prekinitev stikov edina možnost.

Se danes prehitro diagnosticira narcisizem ali psihopatijo?

Ljudje pogosto uporabljajo izraze, kot sta narcis ali psihopat, kadar so v konfliktu z nekom, ne da bi zares razumeli kompleksnost teh osebnostnih struktur. Osebnostne motnje so zelo kompleksne in jih lahko diagnosticira le strokovnjak.