V nadaljevanju preberite:

Danes se večkrat govori o narcistični družbi, in to upravičeno, če upoštevamo, da je narcisizem na nekaterih položajih, denimo vodstvenih, celo zaželen. Prav tako smo družba selfijev, razkazujemo svoje življenje, se z njim hvalimo, poveličujemo sebe in svoje dosežke. Vendar je treba razlikovati med narcističnim osebnostnim stilom in narcistično osebnostno motnjo (NOM). Pri prvem človek kaže narcistične poteze, a ima empatijo, pomanjkanje te pa pomeni, da govorimo o NOM.

Ob svetovnem dnevu zavedanja o narcistični zlorabi, zaznamujemo ga 1. junija, smo se pogovarjali z doc. dr. Urško Battelino, psihoanalitično psihoterapevtko, supervizorko in učno analitičarko, ter prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, dr. med., psihiatrinjo.

Kdo je torej narcis, kaj je zanj značilno? Dr. Dernovšek, nekoč ste dejali, da si, poenostavljeno, mislijo: »Sem nekaj posebnega, zato si zaslužim poseben položaj.« V Sobotni prilogi pa ste ob 1. juniju skupaj s kolegico Barbaro Vogrinec Švigelj zapisali, da si tak človek misli: »Jaz sem najboljši, poseben, ne morem se motiti in drugi bi morali biti kot jaz.« Kako jih prepoznati?

U. B.: Predvsem se narcisa prepozna pri odsotnosti empatije; po tej se tudi loči narcistični stil od motnje (NOM). Motnja je patološka do drugih ljudi. Ti posamezniki bolj ali manj nimajo nobene empatije, ne znajo se vživeti v življenje drugih, v njihove občutke in potrebe. Vse se začne in konča pri njih. Z njimi je težko vzpostaviti odnos ali sodelovanje, ker tega niso sposobni, čeprav je na začetku videti drugače in dajejo vtis izjemnega sodelovanja.

Mojca Zvezdana Dernovšek: Kadar je pri človeku ego tako velik, da je vsak prostor na tem svetu premajhen zanj, gre verjetno za narcisa. Ego je zelo velik, vse drugo pa je zelo majhno. Narcis je prepričan, da se njemu ne sme zgoditi nič slabega, neprijetnega, groznega, stvari se morajo odvijati točno tako, kot želi on. Občutek ima, da je preprosto do nečesa upravičen. Če se ne zgodijo stvari po njegovo, doživi tako imenovano narcistično travmo in je popolnoma iz sebe.

Beremo, da so narcisi pogosto zelo očarljivi, lahko zaigrajo empatijo, da nas omrežijo, masko pa odložijo potem, ko so nas že globoko potegnili v odnos. In da večinoma svojega pravega obraza ne pokažejo.

U. B.: Gre za zelo kompleksno zadevo, odnose, ki se večinoma dogajajo za zaprtimi vrati, med štirimi stenami. Na zunaj imajo narcisi svojo masko izdelano do popolnosti. Le redko delajo napake. Da pa ta popolna zunanja maska deluje, potrebujejo »kontejner«, kamor odlagajo svoje frustracije. Sama pravim, da je vedno v tem odnosu nekdo slika Doriana Graya (naslov romana Oscarja Wilda, v katerem lik ostaja večno mlad in lep, namesto njega pa se stara slika, ki vpija vse frustracije, vse zlo; op. a.). Človek se mora potem na terapiji odločiti, ali bo živel svoje življenje ali bo še naprej ta slika.