Prostor, kjer obiskovalca pozdravijo golobi miru

Zdi se, da za muzej jaslic ne bi mogli izbrati simbolno pomenljivejšega prostora: urejen je v nekdanjih hlevih frančiškanskega samostana – na Brezjah. Lani so njegovo zgodbo povezali še z umetniško zgodovino, saj so iz Predoselj pri Kranju dobili jaslice slikarja Leopolda Layerja, avtorja brezjanske Marije Pomagaj. Te so le ene najimenitnejših v zbirki zdaj že več kot 450 svetih družin.

V podolgovatem objektu z desetimi prostori, nanizanimi drug za drugim, na dvorišču za baziliko Marije Pomagaj, ki je na zunaj še vedno videti kot gospodarski kompleks, so bili nekoč hlevi, pred desetletji tudi garaže, v osemdesetih pa so tam uredili muzej jaslic. Pred tremi leti so ga sklenili prenoviti in to arhitekturno nalogo so frančiškanski bratje zaupali arhitektki Ariani Furlan Prijon, ki je pred tem postavila že več razstav za Gorenjski muzej.



»Pri oblikovanju rešitve za muzej me je vodila misel, da se ena in ista zgodba ponavlja, a na različne načine. Iskala sem rešitev, da bi jih izolirala, torej vsake jaslice postavila v svoj prostor, vitrino, hkrati pa sem hotela, da bi muzej deloval kot celota. Poleg tega se mi je zdela zelo pomembna ideja, da je božična zgodba, torej zgodba jaslic, odmaknjena od zunanjega sveta. Tako smo vhod v muzej oblikovali kot neki prehod v temen prostor, v katerem obiskovalca pozdravijo golobi miru, iz njega pa vstopi v prostor, v katerem vsake jaslice žarijo po svoje,« je pojasnila sogovornica.

Ohranili so ne samo osnovno prostorsko zasnovo; ker je razstava postavljena v kot črna noč temen prostor, tudi ni naravne svetlobe. Zamenjali so le vhodna vrata in uredili stene, ohranili pa druge materiale, kot so keramični tlaki, in detajle, ki so bili kot naročeni za takšen prostor – prvotne betonske jasli. Nad njimi so uredili nekakšne skrite jasli za paravanom iz vezane plošče, ki deluje kot zvezdnato nebo, ki uokvirja poglede. To je tudi vitrina, kjer jaslice najpogosteje menjavajo. Pri opremi muzeja so uporabili naravne materiale in angažirali okoliške izvajalce.



»A vselej daje razstavi bistvo vsebina. Prostor omogoča obiskovalcu občutje razstave, kar odnese s sabo oziroma ga potem spremlja po ogledu in iz tega potegne vsebino, ki jo je videl,« je poudarila sogovornica.
 

Pot z dramaturškim lokom

Pri nastajanju podobe muzeja je arhitektka tesno sodelovala s patrom Robertom Bahčičem in vodjo muzeja dr. Andrejo Eržen Firšt, tudi vodjo Romarskega urada Brezje. Na razstavni poti so skušali ustvariti nekakšno dramaturgijo: v prvem delu so predstavljene slovenske jaslice oziroma slovenskih avtorjev, sledijo jaslice iz različnih krajev po svetu, pred koncem so na ogled takšne, ki zavzamejo celoten prostor, razstava pa se izteče z reprodukcijo freske iz Greccia, prvih jaslic sv. Frančiška Asiškega; te so osvetljene tudi z naravno svetlobo, ki pronica skozi »čipko« iz avstroogrske opeke, iz katere je zgrajen objekt. Tam, kjer se je vse začelo, se v muzeju razstava konča.



Muzej so zasnovali za okoli tristo jaslic, kolikor jih je v začetku obsegala zbirka, in ena najlepših stvari, ki jih je prineslo odprtje, poudarja arhitektka, je prav to, da so ljudje začeli prinašati pozabljene jaslice s podstrešij, iz kleti, zaprašenih škatel. Na stalni postavitvi so namenili posebno pozornost umetniško najbolj dovršenim in zanimivim.

Na začetku so za najstarejše jaslice štele tiste iz okoli leta 1900, zdaj so ene starejših in najimenitnejših Layerjeve, ki so si jih želeli in jih naposled le pridobili. Pater Robert Bahčič je izvedel, da bi morale biti nekje v cerkvi v Predosljah pri Kranju, naposled so jih našli v cerkvenem zvoniku in lani spomladi jih je muzeju predal tamkajšnji župnik Janez Jenko.



Tako imenovane kulisne jaslice so restavrirali, ohranjene pa so v celoti. Obsegajo kuliso in 46 premakljivih figuric, ki jih je Leopold Layer naslikal za domačo župnijsko cerkev v Kranju, leta 1828, utegnile bi biti celo njegovo zadnje delo in najverjetneje si jih je v božičnem času ogledoval sam pesnik dr. France Prešeren. Kot navaja katalog 100 jaslic iz zbirke muzeja, ki bo izšel prihodnji mesec, so jih dolga desetletja postavljali na oltar v stranski kapeli, potem pa so se jih konec 19. stoletja naveličali in dekan Anton Mežnarec je naročil nove figure na Tirolskem.

Ko je potem Ignacij Zupanc na prelomu stoletja kaplanoval v Predosljah, je prosil kranjskega dekana, naj mu prepusti jaslice, ki jih je dobro poznal in so mu bile zelo ljube. Nato so jih postavljali več kot trideset let. Po sto letih so začele razpadati.
Potem pa se je v letu svoje zlate maše odločil za večje jaslice in jih leta 1937 naročil kranjskemu slikarju Matiji Bradaškemu mlajšemu, prav tako mu je naročil, naj obnovi Layerjeve, ki pa so nato, namesto da bi šle v škofijski muzej, ostale v Predosljah.
 

Vsako leto kakšna novost

Po besedah vodje muzeja dr. Andreje Eržen Firšt zbirka zdaj obsega že od 450 do 500 jaslic. »V dveh letih smo jih prečistili, zbirko pa dopolnili s tistimi, ki smo jih iskali. Layerjeve smo si želeli zato, ker so povezane z Brezjami. Potem so tu še Gasparijeve jaslice in jaslice po Plečnikovem načrtu. Med bolj zanimivimi so omarične jaslice sester dominikank iz samostana v Velesovem,« je naštela še druge posebnosti. Zadnje so nastale sredi 18. stoletja in so najdragocenejše omarične v Sloveniji. Ker so njihovi lastniki mislili, da so narejene iz plastike, so jih zavrgli, v resnici pa so iz voska, ki ga prekrivata srebro in zlato, predvsem na cvetovih. Bile so osebne jaslice ene od sester, kot cerkvene jaslice so v samostanu uporabljali večje.



Tako imenovane narodne jaslice slikarja Maksima Gasparija sodijo v čas nastanka in navdušenja nad novo državo SHS. Po zapisu Nika Kureta jih je postavil v slovensko okolje, Betlehem spominja na Kranj, tri kralje pa »politično« izbral: eden je Slovenec (v kožuhu s tulipani), drugi Hrvat (konja mu vodi »paž« v hrvaški noši) in tretji Srb ali Bosanec (paža je umetnik oblekel v bosansko nošo). Kot poudarjajo v muzeju, je Gaspari narisal 69 likov in hlevček ter priložil še načrt postavitve in opis, razstavljena pa je replika Roberta Kužnika. Med figurami najdemo tudi Prešerna, ki se sprehaja z Julijo, in malega Gasparija.


​
Oblikovanja jaslic se je avtorsko lotil arhitekt Jože Plečnik. Zamislil si jih je kot trikoten hlevček, s po štirimi drobnimi belimi svečkami na vsaki strani strehe, ki simbolizirajo štiri adventne nedelje. Na vrh je postavil zvezdo repatico, v orehovi lupinici pod njo pa malega Jezuščka. Jaslice je lani po Plečnikovem načrtu iz orehovega lesa izdelal 88-letni upokojeni mizar Peter Krušnik, ki je Plečnika proti koncu njegovega življenja spoznal kot mlad mizar v delavnici Antona Bende v Mengšu. Tja je ljubljanski arhitekt zahajal v prvi polovici 50. let, ko je opremljal krstilnico v mengeški cerkvi.

V muzeju so posebej ponosni še na jaslice iz biserne matice, ki jim jih je pred dvema letoma podaril kustos Svete dežele, pater Francesco Patton, ter na Betlehemsko zvezdo – simbol kraja Jezusovega rojstva.

Predlanskim so v brezjanskem muzeju pripravili pobudo za vpis jaslic v register nesnovne kulturne dediščine, julija lani so jih tudi vpisali. Zaradi vse bogatejše zbirke in vse večjega števila obiskovalcev, ki prihajajo vse leto – naštejejo jih od 20 do 25 tisoč – pa za leto 2023 že načrtujejo razširitev. Tako bodo počastili 800. obletnico prvih živih jaslic sv. Frančiška, ki jih je postavil v votlini v samotnem kraju Greccio med polnočnico​, s tem pa začrtal navado, ki odtlej vztraja po cerkvah in domovih po vsem svetu.