Prleški fantič Janez Puh je postal graški tovarnar Johann Puch

Precej trme je moralo biti v mladem Janezu Puhu, otroku kočarja in gospodinje iz Oblačka v takratni občini Sakušak v Prlekiji, ki je okrog leta 1874 kot dvanajstletnik z od dedka izposojenimi tremi kronami in s skromnim kovčkom odšel od doma v uk in s trebuhom za kruhom. Kajti kako bi mu drugače, če ne s trmasto vztrajnostjo, uspelo v naslednjih štirih desetletjih postati inovator, izumitelj in pomemben tovarnar, ki je med prvimi v Evropi že pred koncem 19. stoletja začel serijsko izdelovati takrat nova »nizka in varna« kolesa, pozneje pa proizvajati in konstrukcijsko inovirati tudi motorna kolesa in avtomobile.

Deček, pravzaprav še otrok, se je najprej učil za ključavničarja pri domačih mojstrih, uk je nadaljeval na Ptuju in v Mariboru, končal pa pri mojstru Geršaku v Gornji Radgoni. Nato si je izkušnje in znanje nabiral na Dunaju in v Nemčiji, po služenju triletnega vojaškega roka v Gradcu – v svojem topniškem polku je postal prvi ključavničar – pa se je ustalil v tem mestu in pri mojstru Luschneiderju popravljal takrat zelo razširjena visoka kolesa z ogromnim sprednjim in majcenim zadnjim kolesom. Tudi sam se je menda norčeval iz teh nevarnih naprav, ki še niso imele zavor, pedali pa so bili pritrjeni neposredno na os sprednjega kolesa, in je govoril, da s takšnega kolesa človek »hitro pade na gobec«.

Janez Puh je hitro pograbil novosti pri spreminjanju nerodnih visokih koles (na posnetku v ospredju) v varnejša nizka, kakršna so v osnovi še zdaj. FOTO: Jože Pojbič

Ni bil revolucionarni inovator

V tej točki nekateri današnji domači poljudni zgodovinarji Puhu pripišejo svetovno inovacijo oziroma izum, češ da je on kot prvi nevarno visoko kolo spremenil v sodobno obliko tako, da mu je oblikoval zdaj znan okvir, izenačil velikost sprednjega in zadnjega kolesa in uvedel pogon s pedali prek verige na zadnje kolo. Toda v resnici je bil Janez Puh samo dober sledilec novosti z izrednim tehničnim občutkom, resnično prvi ustvarjalec sodobne oblike kolesa pa je bil njegov sodobnik, Anglež John Kemp Starley, s svojim »varnim nizkim kolesom« Rover model I. in model II. iz leta 1885.

Ko se je Janez Puh, ki je v Gradcu seveda že deloval kot Johann Puch, leta 1889 osamosvojil, je tako najprej zastopal in popravljal angleška kolesa, a je sočasno začel izdelovati svoja in bil med prvimi v Evropi, ki je kolesa začel izdelovati serijsko. Sprva je ponujal nekaj modelov visokih koles in šele po nekaj letih so bila v ponudbi njegove tovarne samo vedno bolj razširjena nizka kolesa. Z začetkom lastne proizvodnje se je pokazala Puhova tehnična genialnost, saj je sproti, kot so se kazali problemi in je bila potreba, z vedno novimi izboljšavami in izumi te zaplete reševal na načine, od katerih so nekateri obveljali vse do današnjega dne. Ni se zadovoljil samo s kolesi, ampak se je hitro odzval na razvoj motorjev z notranjim zgorevanjem in z njimi gnanih vozil ter tudi sam že leta 1903 začel proizvajati motorna kolesa, pozneje tudi avtomobile, v lastni tovarni pa še motorje lastne konstrukcije s številnimi inovacijami in patenti.

V muzeju v Sakušaku je mogoče videti nekaj izdelkov graške tovarne Puch. FOTO: Jože Pojbič

Puhova tovarna je leta 1912 zaposlovala že 1100 delavcev in izdelala 16 tisoč koles, 300 motornih koles in 300 avtomobilov na leto. Žal je leta 2014, star šele dvainpetdeset let, Puh tudi zaradi zelo stresnega življenja umrl zaradi srčne kapi, avtomobilska industrija v Gradcu, ki ji je postavil močne temelje, pa se je razvijala naprej v podjetja Steyr-Daimler-Puch in današnjo Magno Steyr.

Puch je v Avstriji in Gradcu ostal v zgodovinskem spominu kot velik inovator in pomemben tovarnar, v Sloveniji pa ga tehnična in zgodovinska stroka dolgo nista imeli za našega in se z njim nista veliko ukvarjali. Tako je bilo vse do slovenske osamosvojitve, ko so ga njegovi prleški rojaki na novo »odkrili«. Najprej so v Ljutomeru ustanovili Prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine Johann-Janez Puch, leta 2000 pa je v občini Juršinci, iz katere Puh izvira, nastalo še Društvo rojaka Janeza Puha.

Prleška vztrajnost in trma

Prav člani tega so v zadnjih dveh desetletjih pokazali, da sta vztrajnost in trma, s kakršnima se je fantič Janez Puh pred več kot stoletjem povzpel v industrialca Johanna Pucha, v teh krajih očitno ostali pomembna lastnost vse do današnjih dni. Če med Puhovimi častilci ne bi bilo teh dveh lastnosti, dandanes v Sakušaku na hišni številki 83 ne bi bilo cimprače s Puhovim muzejem, s katerim so se Puhovi rojaki razmeroma pozno spomnili nanj in mu posvetili muzejsko zbirko, ki se bo prav letos razširila še v novo stavbo.

Kljub trem požarom Puhov muzej v Sakušaku stoji in je na voljo številnim obiskovalcem. FOTO: Jože Pojbič

Vse od začetka se je namreč skupine domačinov in strokovnjakov, ki so se okrog leta 1998 odločili, da bodo bolj popularizirali in svetu predstavili svojega slavnega rojaka, držala huda smola. Občina Juršinci z županom Alojzom Kaučičem je bila že takrat pripravljena pomagati, za delo so bili ogreti tudi ljubitelji Puhovih vozil, ki so pod vodstvom Vlada Slodnjaka kmalu ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, za tehnični del je skrbel Aleš Arih iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, za vsebinski pa Kristina Šamperl Purg iz ptujskega Zgodovinskega arhiva.

Ker se Puhova rojstna hiša na naslovu Sakušak 73 ni ohranila, so hoteli pobudniki ustanovitve muzeja najti podobno cimpračo iz časa njegovega rojstva – rodil se je 27. junija 1862 – in jo prestaviti na primerno mesto. Našli so ustrezno nedaleč od sedanjega muzeja, a je, še preden jo je občina odkupila, pogorela. Trmasto so vztrajali in našli še eno cimprano hišo, ki je spominjala na Puhovo rojstno hišo. To je občini uspelo odkupiti, strokovno so jo razdrli in znova postavili na mestu sedanjega muzeja, v njej so že uredili manjšo etnografsko razstavo in razstavo o Janezu Puhu, toda nekaj ur pred slovesnim odprtjem je avgusta 2000 tudi ta hiša do tal pogorela.

A prleška trma je ostala, na mestu pogorele so postavili drugo cimpračo in v njej znova uredili manjši muzejski zbirki, v na novo prigrajenem gospodarskem poslopju pa prostor za predavanja, projekcije in razstavo Puhovih vozil. Poleg trme in vztrajnosti se očitno povsod najde tudi veliko človeške zlobe, saj je po štirih letih delovanja, leta 2004, ogenj znova skoraj uničil vsa prizadevanja občine, društva in strokovnjakov. Tokrat so gasilci pravočasno pogasili podtaknjeni požar in pogorela je samo slamnata streha; to so člani društva z veliko prostovoljnega dela znova obnovili in od takrat je Puhov muzej v Sakušaku cilj mnogih izletnikov in zbirališče številnih ljubiteljev stare tehnike ter zlasti Puhovih vozil.

Še posebno veliko se jih bo tu zbralo 25. junija letos, ko bodo 160. obletnico Puhovega rojstva proslavili z evropskim srečanjem lastnikov Puhovih vozil. Ob tej priložnosti bodo odprli tudi novo muzejsko in društveno stavbo.