»Avto je neprecenljiv, če ti priraste k srcu«

Na Gorsko-hitrostni dirki Lučine lahko radovedne oči vsako leto poleg formul in prototipov uzrejo tudi množico starodobnih vozil. Po podatkih Zveze slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil (SVS), ustanovljene pred dobrima dvema desetletjema, je v državi registriranih več kot 5000 starodobnih avtomobilov. Če so svet zase ljubitelji hitrih avtomobilov in moto športa na splošno, so lastniki starodobnih lepotcev kot bi prileteli iz nekega drugega časa – v najbolj pozitivnem zvenu tega opisa.

Boris Vrhunc, lastnik Alfe Romeo GT 1600 Junior, žlahtnega letnika 1973, pravi, da je že kot otrok hodil na dirke z očetom in se tam očitno nalezel ljubezni do hitrosti in vonja po bencinu.

»Avtomobil imam približno 20 let. Pred leti sem veliko hodil na dirke v Monzo, Salzburg, ko so vozniki s podobnimi avtomobili tekmovali za naslov evropskega prvaka v turistični klasi. Takrat si starodobnika še nisem mogel privoščiti, danes pa je moj,« opisuje zgodbo rdečega lepotca.

Ob nakupu je »v nekih drugih časih« zanj plačal 8000 nemških mark, danes bi v Nemčiji ali Italiji zanj dobil okrog 50.000 ali 60.000 evrov. »Čim dražji je avtomobil, tem boljša je naložba,« mi odgovori na vprašanje, kako dobra naložba so danes starodobniki. Prehudih stroškov z njim nima, doda. Vsako leto nekaj denarja nameni za menjavo olja, redni servis, gume, sicer mu avtomobil ne povzroča nobenih težav.



S podobnimi besedami mi entuziazem, ki ga do »starih modelov« čutijo njihovi lastniki, opiše Miloš Ješe. Ovinke na Lučinah je polagal v Alfi Romeo Giulia 1300TI. Svetlomodra strela sicer niti slučajno ni od muh, saj doseže hitrost do 165 kilometrov na uro – pri častitljivi starosti 51 let. Ni slabo za abrahamovko, kajne?

»Bolj star, bolj nor, bi bil čisto dober opis naše ljubezni do starodobnih vozil,« pove Ješe, član kluba Codelli, ki združuje tekmovalce na relijih starodobnikov za državno prvenstvo v okviru zveze SVS, ulovite jih lahko tudi na mednarodnem tekmovanju relijev starodobnikov AACC ter tekmovanju starodobnikov v točnostnem načinu.

Avtomobil, ki »hoče ven, med ljudi«

»Mi z avtomobili tekmujemo. Vemo, da jih s tem ne uničujemo, saj so temu konec koncev vožnji namenjeni. Veliko ljubiteljev starodobnih vozil jih ima le v garaži, sem in tja se morda odpeljejo na kakšno prireditev. Mi pa dirkamo, seveda z zdravo mero, da so stroški v mejah normale – gume, olje, servis,« pove Ješe.

Doda, da je njegova alfa kakor punca – včasih mora malce potrpeti, ne sme je siliti v kakšne neumnosti. Skupaj čisto dobro vozita.

Na vsak način bi rada iz nekoga v kombinezonu izvlekla »priznanje«, da mu je avtomobil neprecenljive vrednost. Uspe mi pri Andreju Vidmarju.



»Avto je neprecenljiv, če ti priraste k srcu. Ima pa seveda vsak svojo tržno ceno. In tudi ljubezen do starodobnih vozil gre iz roda v rod,« pravi in deli z menoj anekdoto s hčerine podelitve diplome. Takrat so ji namreč za darilo kupili starodobnika – peugeota – s katerim je nato začela dirkati.

Vsi omenjeni se strinjajo, da so sicer konkurenti eden drugemu, ne nazadnje vendarle nastopajo na hitrostnih preizkušnjah, a radi pomagajo eden drugemu. »Lani smo na GHD Lučine iskali rezervni del za vozilo enega od nas. Praktično cela Slovenija je stopila zraven – če malce karikiramo – a smo našli kos in spravili avtomobil na start. Četudi je nekdo kandidat za zmago in naš nasprotnik na stezi, mu pomagamo,« pravijo dirkači.

Rezervne dele kupujejo bolj ali manj v tujini, saj jih pri nas pač ni moč dobiti. Prireditev, na katerih lahko pokažejo svoje bleščeče lepotce, pa je kar nekaj. Naslednja že 8. septembra, ko se bo v Cerkljah na Gorenjskem odvil 27. Slovenia Classic Marathon, ki šteje za pokal SVS in AACC.