Pritzkerjevi nagrajenki Yvonne Farrell in Shelley McNamara

»Zanima naju preseganje vizualne podobe arhitekture in poudarjanje njene vloge v koreografiji vsakdanjega življenja. Kot naročnika štejeva Zemljo, kar prinaša dolgoročno odgovornost. Arhitektura je igra svetlobe, sonca, sence, lune, zraka, vetra, gravitacije, kar razkriva skrivnosti sveta,« so besede, ki morda še najbolj nazorno povzemajo razmišljanje in ustvarjanje irskih arhitektk Yvonne Farrell in Shelley McNamara, letošnjih Pritzkerjevih nagrajenk.

Misel sta sicer izrekli ob predlanskem imenovanju za kustosinji beneškega arhitekturnega bienala, za katerega sta kot naslovno temo izbrali Svobodni prostor ter v ospredje postavili »velikodušnost in čut za humanost v jedru arhitekturne agende«.
A tudi ob prejetju letošnje najprestižnejše nagrade v arhitekturi, ko sta postali 47. in 48. lavreatka Pritzkerjeve nagrade, sta poudarili, da je »arhitektura okvir človekovega življenja«. Za okvir svojega življenja sta si jo dokončno postavili, ko sta se konec 60. let vpisali na študij arhitekture na University College Dublin, leta 1978 pa še s tremi kolegi v Dublinu ustanovili biro Grafton Architects. Danes zaposluje 38 ljudi.


 

Po četrt stoletja najprej v Italijo

Njuna mednarodna prepoznavnost se je začela po četrt stoletja arhitekturnega ustvarjanja na domačih tleh, ko sta dobili prvo mednarodno naročilo, in sicer zasnovo univerze Luigi Bocconi v Milanu. Zanjo sta leta 2008 na svetovnem arhitekturnem festivalu (World Architecture Festival) prejeli nagrado za stavbo leta (world building of the year). To je tudi eden od njunih najljubših projektov. Ponaša se s pisarnami za tisoč profesorjev, ki sta jih postavili nad javne prostore, konferenčne dvorane, predavalnice, notranja dvorišča in avle. Univerzo sta si namreč zamislili kot kraj izmenjave, trg idej, kot veliko tržno halo, ki deluje kot filter med mestom in univerzo, in tako dopustili, da tudi mesto vstopa v univerzitetni svet. Ob prejetju nagrade sta izjavili, da kampus prinaša okno v Milano in da sta v šestih letih vzljubili ta projekt, ki jima je spremenil življenje. »Krasen naročnik, prostor in ambicija, vse to prispeva k dobri arhitekturi, in pri tem projektu je bilo vse troje.«



Ko sta oblikovali tehniško univerzo UTEC v Limi v Peruju, ki je pred štirimi leti prejela nagrado kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA) in je bila oklicana za »sodoben Machu Picchu«, sta pritrdili, da sta navdih iskali tudi pri tej svetovni znamenitosti, še zlasti v terasah in kamnih, ki se po njunem videnju stapljajo drug v drugega kot kakšne blazine. Razmišljali sta tudi, kako bi v stavbo integrirali veter in dež, preštudirali sta, kako se Pacifik z visokimi klifi zajeda v tamkajšnjo obalo. Namige iščeta v lokalnih primerih kot kakšna arhitekturna detektiva, veliko pozornosti pa namenjata tako fizičnim zahtevam stavbe kot lokacije. Te so seveda drugačne, ali gre za njun inštitut Mines-Télécom na jugozahodnem obrobju Pariza ali pa stavbo londonske šole za ekonomijo (London School of Economics) na mnogo bolj urbaniziranem območju.

»Pri vsakem projektu gre za začetek, hkrati pa kontinuiteto. Počutiva se kot izumiteljici prostora in uporabljava izraz fizika kulture. Arhitektura odgovarja ne samo potrebam uporabnikov, temveč tudi lokaciji,« je Farrellova povedala za New York Times. Razmišljata o monumentalnem prostoru, hkrati pa tudi o tem, kako se v njem počuti človek. Njuna agenda je humanistična agenda in to je v ospredju, je njuno delo med drugim utemeljila žirija Pritzkerjeve nagrade. Ta izkušnja se kaže tudi v projektih, kot je stanovanjska soseska North King Street Housing v Dublinu, zgrajena leta 2000. Tamkajšnji notranji vrt oziroma dvorišče prinaša prijazno zavetje pred prometnimi ulicami. Podobno tudi njun irski inštitut za urbanizem (Urban Institute of Ireland), ki se ponaša »z oblikovano kožo«. V njej pa sta dosegli tudi odprtost stavbe, nekakšne gube, ki med drugim odgovarjajo na potrebe senčenja ter jo spreminjajo v učinkovito in trajnostno stavbo.


 

Nikoli nista izgubili sami sebe

Bolj intimen vpogled na arhitektki, rojeni na začetku 50. let, ponuja zapis Franka McDonalda v Irish Timesu. Da »karkoli že bi lahko rekli o njiju, je nekaj gotovo: nikoli nista izgubili sami sebe. Čeprav sta prejeli najuglednejše arhitekturne nagrade in medalje, tudi Pritzkerjevo, nista postali zvezdi.« Sami sta za NYT povedali, da sta prepričani, da je čaščenje arhitektov zvezdnikov zgrešeno in da bi delo marsikoga moralo biti bolj prepoznano. »Toda mediji izpostavljajo tisto, kar je všečno na prvi pogled. Arhitektura je mnogo več. V naše življenje se staplja, vstopa mnogo bolj globoko. Pomembno se je zavedati, da je zemlja lepa in da je sonce tekoče zlato. Mnogi arhitekturni projekti zanemarjajo naravne danosti – vzhajanje in zahajanje sonca, moč pomladi, ki se dviga iz zemlje.«

Znani irski arhitekt Níall McLaughlin, med drugim tudi član žirije ob njuni nagradi riba leta 2016, se ju spominja z začetka 80. let, ko sta bili na University College Dublin mentorici. Tam sta začeli poučevati že kmalu po diplomi in vse do leta 2006, leta 2015 sta postali izredni profesorici, vmes pa nanizali predavateljsko kariero tudi na uglednih univerzitetnih naslovih, med drugim na Harvard Graduate School of Design in Yalu. Poučevanje je bilo za zanju vselej vzporedna realnost, dvosmeren proces. »Učiva se od študentov in upava, da se tudi oni od naju,« sta dejala ob prejetju pritzkerja. McLaughlin se je gotovo nekaj naučil od njiju, je povedal za Irish Times. Še danes se spominja, kako sta se s starim avtomobilom vozili po Dublinu, da bi v lokalnih knjižnicah razstavili urbane intervencije, ki so jih zasnovali njuni študenti. »Sporočilo, ki sta nam ga dala ob naših začetkih, je bilo, da je naše delo pomembno in da moramo verjeti v to, da lahko spremenimo status quo.«


 

Ostali prizemljeni

Obe prihajata iz majhnih irskih mestec. Farrellova, hči odvetnice, ki je postala okrajna sodnica, je iz Tullamora, McNamara pa je odrasla v Lisdoonvarni. Oče slednje je bil znan gradbinec, tudi njen brat Bernard se je ukvarjal z nepremičninskimi posli in je leta 2012 zaradi njih bankrotiral. Naročil pa jima je enega prvih projektov v Dublinu, poslovno stavbo na Ormond Quay Upper, ki je vključevala tudi ostanek presbiterijske cerkve. Med njunimi prvimi arhitekturnimi projekti v Dublinu je bila tudi ureditev trga Temple Bar, nekdanjega srednjeveškega predmestja, ki je naposled postal kulturna četrt.

Farrellova je vdova. Njen mož, prav tako arhitekt Michael de Courcy, je umrl julija 1984, komaj leto in pol po njuni poroki v Kairu zaradi poškodb glave, ki jih je staknil med nogometno tekmo; tedaj je poučevala arhitekturo v Amanu v Jordaniji. Sta se pa leta 1980, ko sta sodelovala pri umetniškem festivalu A Sense of Ireland, spoznala z vplivnim arhitektom in kritikom Kennethom Framptonom, ki je pozneje postal glavni glasnik biroja Grafton v mednarodnih arhitekturnih krogih. »Yvonne Farrell in Shelley McNamara sta prehodili dolgo pot od relativno majhnih projektov na Irskem do velikanskih, več deset milijonov evrov vrednih stavb. A sta ostali prizemljeni kot vedno, takšni, kakršni poznam že trideset let. Še vedno živita v istih hišah v dublinskih predmestjih Sandymount in Ballsbridge,« je zapisal arhitekt Frank McDonald v Irish Timesu.
 

Tetina hiša in prostor pod klavirjem

Kako gledata na arhitekturo, razkrivajo tudi njuni romantični spomini iz otroštva, ki sta jih opisali ob uvrstitvi v najuglednejšo družbo arhitekturnih izbrancev, nagrajenih s pritzkerjem. McNamara je dejala, da je njeno zavedanje arhitekture povezano z veliko hišo iz 18. stoletja na prelepi glavni ulici v Limericku, kjer je živela njena teta. »Njen mož je imel prekrasno lekarno v lepem mahagonijevem lesu, teta pa je imela majhno šolo montessori v sobi pri vstopni veži. To je pri meni zbujalo čudenje, kaj hiša lahko pomeni, in živo se spominjam občutenja prostora in svetlobe, ki je bilo zame popolno razodetje.«

Eden prvih spominov Farrellove na arhitekturo se dotika otroškega ležanja na hrbtu in blazini na tleh pod domačim klavirjem. »Spominjam se tega prekrasnega prostora, ki ga je napolnjevala glasba inštrumenta iz orehovega lesa, ko je mama igrala nad mano. Odraščala sem v Tullamoru – mestu ulic in trgov, kamnitih skladišč, hišic in kanala, ki je v krajino rezal čudovito linijo. Hrastov gozd na robu mesta je vsako pomlad premogel preprogo iz modrih zvončnic. Narava se je zdela zelo blizu.«