Pristanek v Kennedyjevih časih

Modernistična arhitekturna mojstrovina Eera Saarinena, stavba oziroma letališki terminal ene najstarejših ameriških letalskih družb Trans World Airlines (TWA), ki je leta 1962 »pristala« na newyorškem letališču JFK, slovi kot katedrala aviacije, Grand Central vesoljske dobe, ptica, ki se pripravlja na let …

Ravno pred dnevi je ponovno »poletela« naproti arhitekturnim in aviacijskim navdušencem pa tudi letalskim potnikom 21. stoletja, ki bi si tu želeli privoščiti nekaj nekdanje letališke imenitnosti (priložnost lahko izkoristijo zlasti potniki nizkocenovnika JetBlue, saj je ikonična stavba del njihovega terminala). Ob koktajlu ali pa zleknjeni v postelji in s pogledom na vse »velike ptice«, ki v Velikem jabolku vzletajo in pristajajo kot za šalo. Že predlanskim so samo na tem newyorškem letališču imeli opravka z rekordnimi 59,4 milijona potniki.

Odprtje prenovljene newyorške znamenitosti pred dnevi je pospremila modna revija Louisa Vuittona s predstavitvijo kolekcije resort 2020 v duhu nekdanjih imenitnih časov, ki jih je slikovito prikazala televizijska serija Oglaševalci. Poslej pa vratarji »potnikom« centra TWA odpirajo vrata v uniformah, kakršne so nosili nekoč. Družba MCR Development, ki je v tem javno-zasebnem projektu skupaj še z JetBluejem in letališčema New York in New Jersey poskrbela za povrnitev nekdanje slave stavbe in življenja v njem, obljublja, da je vstop skozi njihova vrata kot pristanek v letu 1962. Ne samo da so bila to leta, ko so se potniki za polet z letalom skrbno oblekli in počesali kot za kakšno drugo posebno priložnost, to je bil za ZDA zelo poseben čas: vladal je predsednik John F. Kennedy, najmlajše je navduševala prva barvna risana serija o leteči družini Jetson, legendarna britanska skupina The Beatles je bila v vzponu … Bili so časi, ko se je zdelo, da je vse mogoče, in ta duh je ujel v stavbo TWA Saarinen.

Osem barov, šest restavracij

Že ko so jo odprli, je bila destinacija sama po sebi. Ko je njen tedanji večinski lastnik, poslovnež, investitor, pa tudi inženir, pilot in režiser Howard Huges najel finsko-ameriškega arhitekta Eera Saarinena, si je želel najboljšo letališko stavbo na svetu, ne glede na to, koliko bo stala. Ob odprtju se je ponašala z mnogo novostmi tistega časa, med drugim s tekočim trakom za kovčke in pokritimi mostovi za dostop do letala. Po sveži prenovi z dograjenim polkrožnim hotelom, ki goste vabi s 521 sobami, bi utegnila postati ena najbolj obiskanih turističnih točk v New Yorku, vsaj tako je prepričan izvršni direktor družbe MCR Development Tyler Morse, pri čemer računa predvsem na nostalgijo, ki jo je zaznal v zadnjih letih. Kadar je nosil torbo s prepoznavnim rdeče-belim logotipom, so ga ljudje ustavljali, češ, kaj se dogaja s TWA in ali jo bodo morebiti obudili. In prav zato, ker še vedno premore veliko oboževalcev, pričakuje, da bodo nekateri prišli le zato, da bi spili pijačo v katerem od osmih barov ali pa večerjali v eni od šestih restavracij. Zelo posebna je kar v Connieju, enem od legendarnih modelov jeklenih ptic Lockheed Constellation, ki poslej obiskovalce sprejema kot koktajl lounge, in to celo v kokpitu, na sedežih, nekoč rezerviranih samo za pilota in kopilota.

Trans World Airlines Flight Center, skozi katerega je (v filmu Ujemi me, če me moreš) kot Frank Abagnale paradiral Leonardo di Caprio in ga je lovil agent FBI Carl Hanratty oziroma Tom Hanks, je mesto New York zaščitilo že leta 1994, leta 2001, ko je TWA bankrotirala in prešla pod okrilje American Airlines, pa je začel samevati. Kot stoječemu na poti razvoja so mu grozili buldožerji, a na srečo je štiri leta zatem pristal še v nacionalnem registru zgodovinskih krajev.
MCR Development, ki je danes šesti največji upravljavec hotelov v ZDA, je pred petimi leti predstavil načrt obuditve starajočega se terminala in novega hotela TWA, skoraj 260 milijonov evrov vrednega projekta, ki ga prvi mož Tyler Morse opisuje kot projekt iz strasti, zato so se mu posvetili vse do najmanjše podrobnosti. V stavbi, ki nima pravih kotov, so se morali spopasti z azbestom in svinčeno barvo, zamenjati je bilo treba vse steklene panele, šli pa so do takšnih detajlov, da so rekonstruirali celo Saarinenove originalne miniaturne ploščice. Zdaj znova tiktaka slavna ura sredi tako imenovanega potopljenega lounga, sedežne garniture vnovič žarijo v živo rdeči barvi, prav tako značilno škrta velika Solarijeva tabla s prikazom prihodov in odhodov letal. Za njeno obnovitev so morali celo v Videm, kjer so pred 57 leti ustvarili originalno. Tako kot takrat so neverjetnih 34.000 ploščic s številkami in črkami izdelali ročno.

Telefon s številčnico

Tisti, ki bodo hoteli užiti še kaj več, lahko izbirajo med 512 sobami, ki jih oglašujejo kot ultratihe, cena pa se začne pri 217 evrih na noč. Hotelske sobe obiskovalca prav tako popeljejo v nekdanje čase; z lesenimi paneli iz orehovega lesa, stoli Womb in mizicami Tulip, ki jih je Saarinen oblikoval za Knoll, ter telefonskim aparatom Western Electric 500 s slušalko in vrtljivo številčnico, s katerega lahko gostje opravijo neomejeno število mednarodnih in notranjih klicev. Seveda v sobah ne manjka polnilnik za iphone. Kopalnice so v slogu Hollywooda z ogledali s kroglastimi žarnicami, kakršne si je za ženski salon v newyorški restavraciji Four Seasons zamislil arhitekt Philip Johnson. Tam goste pričaka tudi linija kozmetičnih izdelkov TWA.



Da je občutek pristanka v drugi časovni galaksiji še pristnejši, gotovo pripomorejo receptorji, natakarice in sobarice v barvitih uniformah, ukrojenih v slogu šestdesetih. Oblikoval jih je danes že 90-letni ameriški modni oblikovalec Stan Herman, ki se je tokrat navdihoval tako pri kostimih Jackie Kennedy kot pri oblekah, kakršne so nosili v Oglaševalcih. Herman se je že pred desetletji podpisal pod uniforme stevardes in stevardov TWA in jih sredi sedemdesetih oblekel v živahne barve, rdečo, rumeno, živo modro in rjavo, kar je bilo v velikem kontrastu z zamolklo vijoličasto, modro in rjavo paleto njegovega predhodnika Valentina Garavanija. Stan Herman, ki je delovne uniforme oblikoval tudi za JetBlue, FedEx, McDonald's in druge ameriške gigante, je bil znan po drznosti. Sicer pa je letalska družba v zgodovino svojega korporativnega oblačenja vpisala še druge najbolj slavne modne oblikovalce, Olega Cassinija, Pierra Balmaina in Ralpha Laurena.

Nekaj tega, skupaj dva tisoč kosov, med njimi deli uniform, kosi servisov, jedilne paličice in omačnice, v katerih so pri TWA nekoč stregli potnikom, je zdaj na ogled obiskovalcem. Predmete so večinoma donirali nekdanji zaposleni oziroma njihove družine. Razstavne vitrine, ki jih bo urejal muzej New York Historical Society in se bodo spreminjale, se osredotočajo na dve glavni temi: zgodovino TWA in Saarinenov razvoj terminala.
To še zdaleč ni vse. Hotel ​TWA se ponaša tudi z največjo hotelsko telovadnico oziroma 10.000 kvadratnih metrov velikim fitnesom, plesno dvorano oziroma dvorano za bankete, ki je le eden od velikih in majhnih prostorov za posebne priložnosti, na strehi ima še tako imenovani neskončni bazen ...