Prijateljica vrana

Zadnjih nekaj dni me vsako jutro čaka na žični ograji parka za pse. Mirno sedi na njej, a ves čas – nekaj časa z levim, nekaj časa z desnim očesom – spremlja vsak moj korak. Vsako premikanje mojih dveh psov. Če se napotimo na napačno stran, je v hipu nad nami.

Vrana mi sporoča, da je na straži. Mladički zapuščajo gnezdo in vsi še ne znajo dobro leteti. »Ne drzni si niti približati, če bo kateri od njih pristal v travi!« je opozorila moja psa. Vem, da cela vojska drugih vran prav tako dežura na drevesih in drogovih. In ne morem si kaj, da ne bi občudovala tega, kako so organizirane in kako pogumno branijo svoje ptičke.

»Nikar me ne napadaj,« sem ji rekla danes zjutraj. »Nismo tvoji sovražniki!« Gledala me je, kot da bi mi hotela povedati, da se zaveda, da ljudje nimajo radi njenega rodu. Prav ima. Soseda si je potegnila čez glavo kapuco in pohitela skozi park. Zdelo se mi je, da je izrekla grobe besede, meni pa so v mislih zazveneli verzi Edgarja Allana Poeja v prevodu Andreja Arka: kaj zlovešči ptič vendar – kaj mrtvaški, kruti, štorasti, zlovešči ptič vendar kani s krakom 'prav nikdar'.

Tudi ona je imela v močnem črnem kljunu darkersko pesem. Malo ga je razprla in zakrakala: »Nikdar več se ne dotikajte mojih otrok!« Začutila sem spoštovanje. Azijski šamani so v vrani videli znamenje, da je čas, da se zapusti preteklost in odpre tisti drugi, prodornejši par oči, s katerimi je mogoče videti globlji smisel življenja.

Starim Grkom je ta ptica prinašala razodetje, včasih celo namig sreče. Sama vidim v vranah globalni hrup krilate modrosti, ki vztrajno kriči, se na ves glas dere in kraka nekaj, česar človeštvo noče slišati. »Nikoli več ne ubijajte živih bitij!« Pa čeprav so črna. Pa čeprav za njimi ostajajo veliki kakci na avtomobilih. Pa čeprav napadajo v samoobrambi, ko se ustrašijo za svoje otroke. Vsak od nas je na tem svetu z določenim namenom! Skoraj vsako jutro bi gospe vrani najraje rekla: »Sem lahko tvoja prijateljica?«