Prerok

Ko sem brskal po starih dokumentih, mi je ostala v rokah razglednica Pozdrav iz Prlekije, Sveti Jurij ob Ščavnici in z roko dopisano: »rojstna vas Edvarda Kocbeka«.

Razglednico je nekdo iz Radencev poslal 16. januarja 2015 v ljubljansko redakcijo, od koder mi jo je draga tajnica Aleša poslala v koprsko dopisništvo. Po pisavi se vidi, da piše upokojenec, kajti »mladina« izpod 64 takih ne pošilja več. Komaj sem razbral: »Spoštovani, lepa hvala, ker ste natančno povzeli. Lep pozdrav ...«

Podpisa nisem dešifriral, čeprav me je malce mučilo, zakaj mi nekdo piše iz Radencev, saj od tam nisem ničesar pisal.

Razglednico sem dal v predal in minilo je nekaj let. Potem sem moral pospraviti mizo. Vzel sem si čas in si jo spet ogledal. Na spominskem žigu piše Kocbekovo leto 2014. Zelo počasi mi je ob seštevanju drobcev kapnilo, da je pisanje v Prlekiji podpisal Tržačan, in to ne katerikoli.



Seveda, sem se udaril po čelu, Boris Pahor je preživljal zimske dopuste v Radencih, ko je v Trstu brila burja. Zahvalil se mi je za članek v novoletni Sobotni, kjer sem spraševal znane Slovence po svetu o tem, zakaj morajo v svet, da so preroki.

»Če bi hoteli pomagati slovenskemu narodu pri reševanju države, bi to lahko dosegli samo z enim: s sporazumom o enotnosti. Brez enotnosti nam ostane ena sama poguba,« mi je povedal takrat 101 leto star pisatelj. »Reši nas lahko le 'pakt', sprava. Nekaj takega kot Osvobodilna fronta med drugo svetovno vojno,« mi je konec leta 2014 med drugim govoril pisatelj.

»Čeprav vse narode pesti kriza, državniška enotnost pri njih ostaja. Slovenci nimajo spoštovanja do sebe. Samo priklanjati so se pripravljeni levo in desno. Časti se res ne meri po številu prebivalcev, ampak po spoštovanju samega sebe. Danes je samo egoizem posameznika, egoizem strank in tistih, ki so si nagrabili dovolj, da lahko živijo. Za Slovenijo je zato zdaj ključen pregovor Nulla salus sine unitate [Ni rešitve brez enotnosti].«

Če bi narod poslušal preroke, seveda.