Pozéba

Šestega januarja letos mi je med sprehodom po gozdu oko ujelo skorajda neopazen zvonček, ki je prodiral iz zaledenelih tal skozi tanko plast ledu in se sramežljivo, a neustavljivo odpiral življenju. Kaka vitalna moč v na videz nebogljeni rastlinici! Preplavila me je radost ob spoznanju, kako lahko iskrena in predana želja živega bitja premaga na pogled neuklonljivo zmrzal.

Na ta trenutek sem se spomnila, ko sem v torek opazovala poplesavanje snežnih kristalčkov, ki jih je veter zanašal morebiti s Korade, Sabotina, Kolovrata ali Matajurja na briška češnjeva drevesa v polnem razcvetu. Vem, da ste pričakovala sonca in toplote, ko ste pognala popke, ampak prosim, zberite moč in ne pustite se mrazu, da vas pozebe, sem razmišljala, zroč v siv dan z oblaki, ki so tiščali proti zemlji. Beseda pozeba, ki izhaja iz glagola zebsti, ne pomeni, da te samo zebe, ampak te predvsem uničuje, kar jasno izpričuje praslovanski glagol *zębti – od koder izhaja slovenski zebsti –, ki je prvotno pomenil »gristi, trgati«, kar pozeba dejansko počne.



Besede, ki označuje poškodovanje in uničenje rastlin ali njihovih delov zaradi mraza, kot pozebo definira SSKJ2, zgodovinski slovarji na Franu do Pleteršnika ne omenjajo, ta pa jo, zanimivo, navaja tudi v moški spolski obliki kot pozeb. Ne najdemo je niti v narečnih slovarjih in tudi v mojem narečju je beseda verjetno interferenca iz knjižnega jezika. In ker je njen pomen tako nepriljuden, naj je bo na svetu čim manj. Želim si le, da so drevesa, ki so te dni cvetela, vzdržala in premagala zadnji zamah zime, kot je to uspelo skorajda nevidnemu zvončku, ki mi je še v globoki, vseprevladujoči sivini sporočil, da so lepša vremena že na poti.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Danila Zuljan Kumar.