Pirančan, ki je veličastno poslikal Miramar

Kdor je kdaj (ali pa še bo) obiskal grad Miramar pri Trstu in občudoval velika olja na platnu, ki pripovedujejo o delčku zgodovine cesarske družine Habsburžanov, verjetno ni pomislil, da je bil avtor del Cesare Dell'Acqua nadvse cenjen evropski slikar iz druge polovice 19. stoletja in da je bil po rodu Pirančan. Ob 200. obletnici njegovega rojstva je italijanska narodna skupnost iz Pirana in Kopra pripravila dve razstavi in predstavila tudi prvi celovit katalog njegovih del.

Umetnikov avtoportret, olje na platnu, 1851, hranijo v mestnem muzeju Revoltella v Trstu. FOTO: arhiv Flavia Tossija

Violinist Tartini, kateremu v čast je Slovenija prihodnje leto razglasila za Tartinijevo leto, torej ni edini veliki Pirančan. Po dveh razstavah o življenju in delu slikarja Cesara Dell'Acque smo dobili prvi zgledno urejen katalog, v katerem je med drugim podrobno popisanih 865 umetnikovih ohranjenih ali znanih del. Ob obletnici njegovega rojstva sta ga izdala tržaški Inštitut za istrsko-reško-dalmatinsko kulturo IRCI in Društvo za zgodovinske in geografske študije iz Pirana, pripravil in uredil pa ga je velik poznavalec in zbiratelj umetnikovih del Flavio Tossi iz Trsta. Kot nam je povedal Dragan Klarica, ki je sodeloval pri organizaciji in pripravi obeh razstav, so šele pred leti odkrili, da se je Cesare Dell'Acqua rodil v ulici Lorenza Vidalija, na hišni številki 11, v Piranu. Prav Klarica je dal pobudo, da bi eno od piranskih (ali koprskih) ulic poimenovali po še enem velikem piranskem umetniku in da bi na rojstni hiši v Piranu (ali na tisti v Kopru, kjer je preživel mlada leta) postavili spominsko ploščo.

Ukradena slika iz občinske palače

Na razstavi v Piranu sta bila razstavljena zgolj dva izvirnika, in sicer olje na platnu Materino poučevanje, ki ga je italijanski skupnosti Giuseppa Tartinija pred šestimi leti podaril imetnik ene največjih zasebnih zbirk Cesara Dell'Acque, in olje na lesu Sestra Virginia, ki ga hrani Pokrajinski muzej Koper. Uganka pa je tretje delo, akvarel, ki bi ga morali hraniti v palači piranske občine, Ženska v orientalski noši, ki se igra z dvema opicama, vendar je slika od tam izginila. Akvarel je še posebej dragocen za Piran, saj je to delo mestu podaril sam avtor leta 1896, ob praznovanju 200. obletnice Tartinijevega rojstva. Sam se namreč ni mogel udeležiti jubilejne slovesnosti, zato je mestu dal svojo sliko in s tem dokazal navezanost na domači kraj. Avtor se je na njej podpisal v zgornjem levem kotu z arabskimi črkami. O tem delu priča zgolj fotografija iz leta 1921, ki jo je naročil tedanji urad za likovno umetnost iz Trsta. Kdo je sliko odnesel iz Pirana in kdaj, pa ne ve nihče. Domnevajo, da se je to zgodilo med vojno ali takoj po njej.

Postal je ugleden belgijski državljan

Cesare Dell'Acqua se je rodil v Piranu leta 1821 in v mestu preživel le pet let, v času, ko je njegov oče delal na sodišču kot sodnik. Po očetovi smrti se je mati Caterina Lengo s štirimi otroki vrnila v Koper in tam ostala še sedem let, nato pa se je družina preselila v Trst, od koder je izvirala mati Caterina. Tržaški zgodovinar (in častni občan Pirana) Pietro Kandler je mlademu fantu pomagal, da je dobil štipendijo mesta Trst in je lahko obiskoval akademijo lepih umetnosti v Benetkah. Leta 1848 je dva meseca preživel v Parizu in se zaradi revolucije kmalu preselil v Bruselj k bratu, kjer je ostal do smrti leta 1905, pridobil je tudi belgijsko državljanstvo. Seveda je prekrižaril svet in razstavljal celo v ZDA, Avstraliji in Aziji. Njegova dela hranijo v Louvru, v Uffizih v Firencah, Rijkmuseumu v Amsterdamu, v štirih muzejih v Bruslju, v Atenah, Antwerpnu, v beneški galeriji Accademia, v številnih muzejih in zbirkah v Trstu, celo v Kuala Lumpurju.

Ker je bil tudi nadvse cenjen akvarelist, je postal eden od ustanoviteljev belgijskega (kasneje kraljevega) združenja akvarelistov. Leta 1873 je dosegel morda enega od svojih vrhuncev, ko je na svetovni razstavi na Dunaju predstavil olje na platnu Dalila, naslednje leto pa dve sliki na mednarodni razstavi v Londonu. Leta 1895 je sodeloval na prvi mednarodni razstavi v Benetkah, ki velja za začetnico Bienala.

Prvi prebivalci Grljana gledajo plutje ladij Argonavtov. Olje na platnu 126 X 151 cm. Naslikano 1867. Foto Muzej Gradu Miramar

Leta 1852 je naslikal dve izjemno veliki platni za grško cerkev sv. Miklavža v Trstu. Sliki Sveti Janez Krstnik pridiga v puščavi in Kristus kliče otroke sta tako veliki, da ju je bilo treba iz Bruslja pripeljati v več delih. Kmalu je vzbudil zanimanje nadvojvode Maksimiljana Habsburškega, mlajšega brata cesarja Franca Jožefa, in njegove zaročenke Charlotte Belgijske, hčere belgijskega kralja Leopolda I. Med redkimi izbranci je smel prisostvovati poročnemu slavju Maksimilijana in Charlotte v dvorani kraljeve palače v Bruslju, ko je julija 1857 z dvema akvareloma (enim v živo) upodobil trenutek poročnega obreda.

Šest platen in strop

Istega leta je dobil naročilo Maksimilijana Habsburškega za cikel sedmih platen, namenjenih zgodovinski dvorani gradu Miramare. Najprej je upodobil imperatorja Leopolda I. na obisku frančiškanskega samostana v Grljanu (pri Miramaru), potem pa še šest podobno velikih del. V maniri skoraj fotografske natančnosti historicističnega realizma je ovekovečil trenutek, ko mehiški odposlanci ponujajo Maksimilijanu krono za Mehiko, znameniti obisk cesarice Sissi (Elizabete) v Miramaru in slovesnost ob odhodu Maksimilijana in Charlotte v Mehiko. Sissi in Charlotte nista imeli veliko sreče v zakonu z obema Habsburžanoma. Cesarici Sissi (njeno usodo v marsičem primerjajo z usodo angleške princese Diane) je še kot dojenčica umrla ena od hčera in je potem preživela več časa drugje kot na dunajskem dvoru, saj je raje potovala. Leta 1889 se je njen (in cesarjev) sin Rudolf ustrelil in pred tem pokončal še svojo nesojeno mlado ljubico. Niti deset let kasneje pa je 60-letno Sissi v Ženevi zabodel italijanski anarhist.

Charlotte je spodbujala Maksimilijana, naj sprejme krono v Mehiki, vendar je njegovo nesrečno kraljevanje tam postalo nevarna past, v katero sta se ujela zaradi častihlepnosti. Težave in kasnejša usmrtitev Maksimilijana v Mehiki so Charlotte duševno povsem zlomili do konca življenja.

Odhod Maksimilijana in Charlotte za Mehiko 14. aprila 1864. Olje na platnu 129 X 155. Naslikana 1866. Foto Muzej Gradu Miramar

Cesare Dell'Acqua je v desetih letih za grad Miramar naslikal šest platen in poslikal strop. Zadnji dve deli je dokončal 1867., v letu, ko so mehiški uporniki ujeli in ubili Maksimilijana.

Sodobnik Antona Perka

Cesare Dell'Acqua je sodobnik slovenskega slikarja Antona Perka, ki je desetletja služil cesarskemu dvoru in bil njegov uradni slikar, nekaj časa je tudi upravljal rezidenco Habsburžanov na Lokrumu. Prav ta otok je kupila Charlotte Belgijska in skupaj z Maksimilijanom leta 1859 naročila prenovo benediktinskega samostana ter predelavo v rezidenco.

Ženska z Orienta, ki žge dišave, slika iz leta 1869, je v Muzeju islamske umetnosti v Kuala Lumpurju. FOTO:  arhiv Flavia Tossija

Na beneški akademiji je bil študent pri Ludovicu Lippariniju, Odoricu Politiju in Michelangelu Grigolettiju, ki so bili mojstri monumentalnih oltarnih slik. Izhajal je iz romantičnega slikarstva in se kmalu posvetil historicističnemu realizmu. V osemdesetih letih 19. stoletja je bolj za svoje zadovoljstvo, ne za naročnike, ustvarjal v impresionistični maniri in pri tem razvil svojo tehniko »tašizma«, slikanja s tehniko majhnih madežev s čopičem. Šel je skozi več faz in žanrov ustvarjanja. Znan je njegov cikel dekorativnega slikanja, zelo rad se je lotil orientalskih motivov. Še posebej se je zanje zanimal med pogostimi obiski Trsta. Za modele je uporabljal slikovite posameznike, očaran je bil nad bogatim okrasjem ali bleščečimi ženskimi kostumi, ki so jih krasili raznovrstne tkanine, nakit, garderobni dodatki, igrače, živali ... Pogosto je dokazoval nadarjenost s portreti, zlahka je ujel značajske figure in različna čustvena stanja portretirancev. Zanimali so ga ljudje in običaji različnih kulturnih okolij. Že v mladih letih ga je očarala raznolikost prebivalcev iz vzhodnega sveta, ki so prihajali v Trst zaradi posla. Rad je slikal podobe mornarjev v Trstu, kmetice iz okolice Trsta, ki so nosile pridelke v mesto, prodajalke vijolic, starega grškega mornarja v Antwerpnu ...

Alegorija Trgovski razcvet Trsta, olje na platnu, visi v sejni dvorani tržaške občinske palače. FOTO: arhiv občine Trst

Tržaška občina je pri njem naročila veliko alegorijo Trgovski razcvet Trsta, ki jo je naslikal leta 1875. Veliko platno krasi sejno dvorano občinske palače. Na njem prevladuje alegorija Trsta v podobi veličastne ženske, ovite v rdeče in belo rimsko ogrinjalo (barvi Trsta). Sprejema poklone predstavnikov narodov, ki trgujejo z mestom in pristaniščem v njem. Po nošah sklepamo, da so predstavniki Grčije, Dalmacije, Istre (solinarke) ... V desnem kotu so poosebljeni Zgodovina, Arhitektura, Slikarstvo in Kiparstvo. Žive barve poudarjajo živahno, slovesno in praznično mestno vzdušje. Na nebu je mila ženska figura, ki nosi pozdrave ljudstev in predstavlja Telegrafijo. V ozadju je pristanišče z ladjo, na kateri vihra ameriška zastava.

Materino poučevanje, olje na platnu (1897 98). Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini jo je 2016 podaril zbiratelj Gianfranco Pertoldi. Nahaja se v Tartinijevi hiši v Piranu. FOTO: Boris Šuligoj

Če sklepamo po številu platen, sta bila Bruselj in Trst slikarju najbolj domači mesti. V Piranu in Kopru pa se želijo častitljivemu, vendar doma premalo znanemu rojaku oddolžiti tako, da bi radi pripravili še kakšno razstavo z več izvirnimi deli, označili rojstno hišo s spominsko ploščo, predvsem pa odkrili, le kje oziroma pri kom skrivajo iz občinske palače odneseno sliko.