Petnajst krškopoljcev na začasnem delu v Murskem gozdu

Marsikateri slovenski prašič bi zavidal krškopoljcem lendavskega ekološkega rejca Vinka Ferenčaka. Ti pujsi so že od konca januarja povsem na svojem: v hektar veliki ogradi v vrbovo-topolovem gozdu – strokovno se tak gozd imenuje mehkolesna loka – ob reki Muri v Murski šumi po vse dneve brskajo po tleh, iščejo koreninice, črve in podobne poslastice, poležavajo na prijetnem spomladanskem soncu in sploh ne vedo, da so koristni za gozd, v katerem uživajo, in za naravo ob Muri nasploh.

Ti Ferenčakovi prašiči so pravzaprav na začasnem delu v gozdu, se pošali Zdenko Brunec iz Slovenskih državnih gozdov, vodja gozdarskega dela projekta obnovitve mokrotnih habitatov ob reki Muri Natura Mura. Skupaj s strokovno sodelavko projekta Viktorijo Salaj sta zadolžena za ukrepe obnove avtohtonega obmurskega poplavnega gozda na nekaj več kot tridesetih hektarih površine in eden od ukrepov je tudi preizkusiti različne oblike obnove takšnega gozda v avtohtoni obliki, brez tujerodnih drevesnih in zeliščnih vrst. In prav v tem delu so vskočili zadovoljni krškopoljci.

Na približno hektar veliki površini državnega gozda tik ob Muri v Murski šumi so se namreč gozdarji v okviru projekta odločili za pri nas doslej še nikoli preizkušen način naravne obnove gozda: razredčili so stare vrbe in topole, da so gozd presvetlili, nato pa so vanj spustili prašiče, ki si nagonsko iščejo hrano z brskanjem po gozdnih tleh in z izkopavanjem koreninic, črvov in žuželk. »S tem prašiči zrahljajo gozdna tla, uničijo velik del koreninskega sistema pri nas preveč razraščenega zeliščnega sloja invazivnih rastlin, premešajo vrhnji humusni in spodnji mineralni sloj zemlje in tako na naraven način pripravijo boljše razmere za nasemenitev in kalitev avtohtonega drevja,« pripoveduje Brunec. Za to delo so si izposodili Ferenčakove prašiče, ker je njegova kmetija v neposredni bližini Murske šume.

Zdenko Brunec in Viktorija Salaj sta zadolžena za gozdarski del projekta Natura Mura. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Maja prašiči pojdejo domov

Sredi maja, ko bodo vrbe in topoli ob Muri začeli spuščati svoja puhasta semenska padalca vsenaokrog, bo prašičjega začasnega dela konec. Vrnili jih bodo rejcu in počakali, kakšen bo učinek njihovega dela. »Pričakujemo, da bo poskus uspešen, saj bo vsaj v začetku onemogočil razrast zeliščnega sloja invazivk, ki so sicer v teh lokah že tako razširjene in gosto razraščene, da seme dreves pogosto niti ne more pasti na tla, kaj šele vzkliti in začeti rast mladega drevesa. Seveda pa bo treba počakati nekaj let, da bomo ugotovili, ali bodo mlada drevesca tudi preživela in ali bo tu nastal mlad gozd s povsem avtohtonim drevjem.«

Da bodo imeli primerjavo učinkovitosti in uspešnosti različnih načinov, so v sklopu projekta v neposredni bližini gozda, ki ga pomagajo obnavljati prašiči, pripravili še dve gozdni površini za obnovo. Na eni so in še bodo tla pripravili s strojno obdelavo – z gozdnim mulčerjem in rotobranami bodo opravili to, kar zdaj v prvi ogradi namesto strojev počnejo prašiči, in počakali, kako se bo gozd naravno nasemenil in obnovil po takšni pripravi. Na tretji površini, na kateri so najprej povsem posekali tujerodne ameriške topole, pa bodo obnovo opravili umetno, s sajenjem sadik domačih mehkih listavcev iz gozdne drevesnice.

Na povsem posekani površini v Murski šumi bodo poskusili tudi z umetno obnovo mehkolesne loke s sajenjem sadik. FOTO: Jože Pojbič /Delo

»Razlika med pripravo gozda za naravno nasemenitev s prašiči na eni in s stroji na drugi strani je najmanj v tem, da je strošek strojne priprave tal bistveno višji: imeti moramo stroje in porabiti moramo veliko goriva, kar je tudi okoljsko manj sprejemljivo. Pri prašičih je strošek samo ograja, ki jo bomo zaradi divjadi potrebovali tudi pri strojno pripravljenem gozdu, prevoz prašičev in njihova oskrba z vodo in z nekaj hrane. Bolj do okolja prijazno in v teh časih divjega naraščanja cen pogonskih goriv tudi bolj varčno je torej uporabiti prašiče. Tretja možnost, umetna obnova s sajenjem, pa je najdražja, saj je treba kupiti sadike in vložiti precej fizičnega dela,« pravi Brunec.

Poskus bodo jeseni ponovili še v drugem delu gozda, kjer hrasti in gabri tvorijo trdolesno obrečno loko.

Nadaljujejo se vodarski ukrepi

Poleg gozdarskega pa se je precej novega v sklopu Nature Mure zgodilo tudi na vodarskem področju. Potem ko so konec lanskega leta očistili, poglobili in tako obnovili življenjske razmere za številne rastlinske in živalske vrste v mrtvici Zaton na Petanjcih, so zdaj bagri »razdejali« še mrtvico Podkova (Podkev) pri Benici na obrobju Murske šume. Del te podkvaste mrtvice je tako očiščen mulja in zarasti in bo ostal gostoljubno okolje za živali in rastline, ki ljubijo mokrotno okolje.

»Podkova predstavlja enega najlepših habitatov mehkolesne loke ob slovenskem toku reke Mure. Žal je zaradi poglabljanja Mure, padanja podtalnice in tudi zaradi podnebnih sprememb prav mehkolesna loka s topoli, vrbami in jelševjem najbolj ogroženo naravno okolje v obmurskih gozdovih,« pravi sodelavka v projektu Natura Mura in naravovarstvena nadzornica Anja Kristl. Tudi zato, da bi ublažili posledice podnebnih in drugih sprememb ob Muri, se izvajajo številni ukrepi ob reki, ki bodo na določenih mestih razširili strugo in upočasnili njen tok, drugod pa bodo z odprtjem stranskih rokavov vodo spet pripeljali na večje površine ob reki.

Mehkolesna loka je najbolj ogrožen habitat v gozdovih ob Muri, pravi Anja Kristl. FOTO: Jože Pojbič/Delo

»Letos smo poleg očiščenja mrtvice Podkova izkopali tudi vse načrtovane mlake ob Muri od Apač do Murske šume, odprli in očistili smo dva stranska rokava – Lukačevo strugo in Besnico –, ker se začenja obdobje paritve in gnezditve, pa bomo dela za nekaj časa ustavili. Avgusta pa pridejo na vrsto večji posegi, kot so širitve Murine struge na Petanjcih, Moti, v Dokležovju in Konjišču in odpiranje drugih rokavov,« pravi Kristlova v upanju, da se bo stanje vrst zaradi vsega naštetega izboljšalo. »Ker je v zadnjih desetih letih na območjih Nature 2000, na katerem je tudi ves tok reke Mure, izginila polovica mokrišč, je tudi stanje vrst precej slabše. Tako še vedno čakamo, kdaj in kje se bodo pojavile žabe plavčki, če se sploh bodo, zelo redki so postali na primer ptiči čebelarji, ki gnezdijo v obrečnih peščenih stenah, redčijo se pravzaprav vse vrste, ki so vezane na mokrotna življenjska okolja.«

Z istim ciljem obnoviti mokrotne habitate ob Muri in usklajeno z Naturo Muro pa so prvo širitev Murine struge v okviru vzporednega projekta Lifeline že napravili v bližini Gradišča. Tu so utrditvene betonske kvadre in skale v dolžini dvesto metrov premestili za petdeset metrov od dosedanjega brega reke v notranjost kopnega in zdaj čakajo, da Mura naraste in začne odnašati sproščen del obale.