Pekel in nebesa

Je že res, da se z vprašanji nebes in pekla ukvarja predvsem teologija. Vendar se z istimi vprašanji ukvarja tudi rock'n'roll. Če se teologija ukvarja z dilemo, zakaj se gre v nebesa ali pekel, se rock'n'roll ukvarja s problemom potovanja na ti dve končni destinaciji.

Če vzamemo v roke seznam revije Rolling Stone, ki je s pomočjo obsežne ankete med poznavalci sestavila seznam 500 največjih glasbenih mojstrovin, bomo besedo heaven, nebesa, na seznamu našli petkrat. Ni najpogostejša beseda v naslovih pesmi. Beseda ljubezen je kakopak pogostejša.

Besedo hell, pekel, najdemo v enem naslovu, besedo devil, hudič, pa v dveh. Na seznamu 500 mojstrovin besedo Bog v naslovih pesmi najdemo dvakrat. A podrobnejša analiza pokaže, da je v primeru, ko so boga omenjali fantje iz skupine Sex Pistols, zadeva nekoliko bolj večplastna in običajna statistična analiza ne bi zadoščala.

A nazaj k izhodišču. Če se teologija sprašuje o grehih, ki vodijo v pekel, in vrlinah, ki vodijo v nebesa, je pri rock'n'rollu ključno vprašanje: kako? Dva najslavnejša odgovora sta že v zrelih letih. Ko gre za pekel, je avstralska skupina AC/DC leta 1979 dala zelo kratek in jasen odgovor. Tja se gre po avtocesti. Highway to Hell. Ko gre za nebesa, je odgovor nekoliko starejši. Britanska skupina Led Zeppelin je leta 1971 ugotovila, da pot v nebesa vodi po stopnišču: Stairway to Heaven.

A četudi se zdi, da teologija z vztrajanjem pri vzročnosti in rock'n'roll z opisovanjem poti pri dilemah pekla in nebes nekako ne prideta skupaj, bolj podroben pregled nakaže, da skupni imenovalci obstajajo.

Rock'n'roll pravi, da se pride v pekel po avtocesti, torej strašansko hitro. Za pot v nebesa se je treba potruditi, prehoditi je treba stopnišče. V nebesa se gre peš, v pekel se gre z motornim vozilom.

Enako poanto pa ponuja tudi teologija: za nebesa se je treba potruditi.