Čokoláda

Bi si lahko predstavljali dan ali teden ali celo dva brez koščka sladke pregrehe v trdi obliki, prelivu, oblivu, redkejši pijači s priokusom ali pa tako gosti, da je treba uporabiti kar žličko? Večina verjetno težko.

Če na besedo, ki poimenuje sladko veselje, pogledamo nekoliko bolj z jezikoslovnega vidika, vidimo, da je ne moremo razdeliti na morfeme, ki bi v slovenščini kaj pomenili (npr. *čoko-lad-a). Z izjemo zloženke za velikega navdušenca iz krnov čoko(lada) in (alko)holik čokoholika, s katerim deli prvi del (čoko-), so druge tvorjenke (npr. čokolad-ica, čokolad-n-ica) izpeljanke iz izhodiščne čokolade. Ko se s klikom preselimo še na portal Franja, hitro ugotovimo, da beseda tudi v drugih evropskih jezikih zveni enako ali zelo podobno.

Gre torej za prevzeto besedo, ki je v Evropo tako kot to, na kar se nanaša, prišla iz Srednje Amerike. Kot se pod iztočnico čokoláda lahko poučimo v etimološkem slovarju Marka Snoja, ena od več možnih etimologij nakazuje, da je šlo prvotno za kiselkasto-grenkljato pijačo (»kislo vodo«), kar kot pookus po pitju vroče čokolade občutimo še danes. Iz zgodovine vemo še, da so bila kakavova zrna (skupaj s perjem) civilizacijam Srednje Amerike dragocenejša kot zlato: v nasprotju z zlatom so predstavljala menjalno sredstvo oz. valuto.

Evropske osvajalce je sicer zlato zanimalo mnogo bolj, danes pa se lahko zopet zavemo, da brez ustrezne skrbi za okolje, s tem pa tudi za sonaravne obdelovalne površine, kmalu za noben denar ne bo mogoče pridelati niti priljubljene sladke pregrehe – kaj šele česa drugega.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).