Panika na kranjskem Wall Streetu

Zgodovina je predvsem zgodba o zgodovinskih dogodkih. Pripovedovali jo bodo, dokler bo obstajalo človeštvo. Je tudi zgodba, v kateri se bomo pojavili še sami, vsaj kot priče, morda celo kot udeleženci. Kdo bi vedel? Sicer radi razglašamo, kako je to in ono zgodovinsko in se bo iz takšnega ali drugačnega razloga zapisalo v zgodovino. Pa običajno še v opombi ne pristane, kaj šele da bi dobilo odstavek v šolskih učbenikih. Ljudje se pač motimo, zlasti pri napovedovanju zgodovine prihodnosti.

Dober primer je leto, od katerega mineva natanko sto enajst let. Danes se ga spominjamo predvsem po avstro-ogrski aneksiji Bosne 6. oktobra 1908. Dogodek, brez katerega ne bi bilo atentata na Franca Ferdinanda manj kot šest let pozneje (brez njega ne bi bilo prve svetovne vojne, brez te pa ne druge – zato se tega leta radi spominjajo avtorji fantastičnih romanov).

Pričakovanja naših prednikov so bila seveda čisto druga. Če bi jih še tisto poletje povprašali, kaj je bilo (oziroma še bo) takrat zgodovinskega, bi brez premisleka navedli 60. jubilej vladavine Franca Jožefa I. Le kako ne, ko pa so največja podjetja na Kranjskem že vrsto let varčevala denar, da bi lahko decembra 1908 čim bolj slovesno proslavila »njegovo apostolsko veličanstvo«, kot se je takrat pravilno naslavljalo državnega poglavarja.



Vsaj Slovenci v monarhiji so si tisto jesen premislili. Leto 1908 so si zapomnili po nečem povsem drugem. Po dogodkih, po katerih je v slovenskem glavnem mestu poimenovano Adamič-Lundrovo nabrežje, po prvih mučenikih naše novejše zgodovine. Prvih masovnih ikonah – v starinarnicah ni težko najti morbidnih razglednic, ki so si jih pošiljali naši rodoljubni predniki, s fotografijo Adamiča in Lundra na mrtvaškem odru. Že zato si izplača osvežiti spomin, kaj je sploh privedlo do tega, da je bila Ljubljana nekaj septembrskih dni leta 1908 na robu državljanske vojne.
 

500 kamnov, 176 šip in 453 kron škode

V nedeljo, 13. septembra, so se člani ljubljanske Družbe sv. Cirila in Metoda zbrali na Ptuju (v sosednji deželi Štajerski torej), da bi imeli svoj letni občni zbor. To je tamkajšnje nemškutarje sila razburilo, tako da so pričakali družbenike že na železniški postaji s psovkami in udarci. Sledili so dnevi ogorčenih člankov v slovenskem časopisju. V Ljubljani so izbruhnili protesti, v katerih so v noči z 18. na 19. september razbili okna na »nemških« poslopjih po mestu. Samo na Kranjsko hranilnico, ki se je takrat raje nazivala Krainische Sparkasse, je tiste noči padlo petsto kamnov. Na njeni palači, ki je takrat veljala za eno najlepših v popotresni Ljubljani (kot znamenitost so jo omenjali nemški turistični vodniki), je počilo 176 šip, njen nočni čuvaj (sicer Slovenec) pa je bil zadet v tilnik. Veliko pove o avstro-ogrskem režimu, da lahko danes brez težav izbrskamo, da so protestniki na poslopju hranilnice napravili za natanko 452 kron in 80 vinarjev škode.




Protesti so se nadaljevali še v konec tedna. Deželnega predsednika barona Theodorja Schwarza je začela grabiti panika, motila ga je odločitev ljubljanskega župana Ivana Hribarja, da mestni policisti ne bodo razganjali protestnikov. Zato je na ljubljanske ulice poslal vojake, ti pa so v nedeljo, 20. septembra, streljali v neoboroženo množico. Padla sta dvaindvajsetletni tiskar Ivan Adamič in petnajstletni dijak Rudolf Lunder. Vse mesto se je odelo v črno, žalne zastave so iz strahu pred protestniki izobesili tudi nemški meščani. Na ljubljanski magistrat so prihajale žalne brzojavke iz vse slovanske Evrope. Pogreb žrtev v torek, 22. septembra, je bil zares množičen. Udeležili so se ga ljudje iz vse Kranjske. In po žalostnem zborovanju so zavili še na takratno Knaflovo ulico, današnjo Tomšičevo, da dvignejo svoje življenjske prihranke iz nemške hranilnice in jih prenesejo na katero od slovenskih konkurentk.
 

Večmesečno obleganje

Tako se je pred natanko sto enajstimi leti začela največja bančna panika, ki je kadarkoli obsedla naše kraje. Naval, ki ni imel vzroka v nobenih finančnih težavah ali malverzacijah, pač pa zgolj in samo v narodnostnih trenjih in političnem populizmu. In ki smo jo, ironično, pozabili, čeprav po dramatičnosti dosega najbolj slovite epizode svetovne finančne zgodovine. Denimo bančno paniko na Wall Streetu, ki se je dogajala zgolj eno leto prej. Naval na Kranjsko hranilnico pa je trajal neverjetnih deset mesecev, tako da je stanje hranilnih vlog dno doseglo šele junija 1909. V tem času je račun zaprlo 13.980 varčevalcev ali 39,1 odstotka vseh. Skupaj so dvignili 20,8 milijona kron oziroma 31,1 odstotka celotne depozitne mase. Bančnike ob takšnih številkah upravičeno spreletava srh – današnje ustanove bi ugonobili že bistveno manjši dvigi. (To, kar je tudi danes nepredstavljivo, pa je dejstvo, da so se za tisti čas ohranile javno objavljene mesečne bančne bilance.)

​

Treba je namreč vedeti, da je bila Kranjska hranilnica ena najbogatejših in najuglednejših v celotni Avstro-Ogrski. Društvo Ljubljančanov jo je ustanovilo že leta 1820, eno samcato leto za prvo hranilnico v Habsburški monarhiji nasploh, dunajsko Erste, ustanovljeno leta 1819. Nekaj številk iz leta 1907 (zadnjega leta pred navalom) postavi premoženje te ustanove v pravo perspektivo. Povprečna hranilna vloga na Kranjski hranilnici je znašala 1892 kron, povprečje hranilnic za celotno deželo pa je bilo zgolj 1321 kron (kar je bilo sicer blizu povprečja za vso Avstrijo, 1315 kron). Takrat je bila to pomembna razlika (kot je ugotovil zgodovinar France Kresal, so se delavske mezde na Kranjskem v tistem času vrtele med 50 in 200 kronami na mesec).
​Tistega leta si za deset vinarjev dobil izvod časopisa. Za 50 vinarjev si lahko na ljubljanski tržnici kupil dva litra kisa, za eno krono pol kile bohinjskega sira, za deset kron pa tri kilograme kave. Vse to jasno pokaže, za kako resne zneske je šlo pri navalu.
 

34 dvigov na uro

»Ko je včeraj zazvonilo poldne, ostalo je še kakih 15 strank, ki niso prišle na vrsto. Neka ženica iz Notranjskega je imela sedem knjižic. Ko ni dobila denarja, je začela jokati, češ, da ji nočejo 'dati',« beremo v časopisni reportaži z drugega dne navala. Izšla je 24. septembra v Slovencu in je najbliže objektivnosti, kar je lahko najdemo v takratnih medijih. Večni konkurent, liberalni Slovenski narod, je namreč sodil med pobudnike navala, uradno glasilo deželne vlade Laibacher Zeitung pa je objavljal nerealno rožnate članke (v imenu, kot bi danes rekli, »finančne stabilnosti«). Kakorkoli že, Slovenec je tudi poročal o iznajdljivosti bančnikov iz obupa (danes bi govorili o »gonzo« oziroma »gverilnem« marketingu). »Uprava Kranjske hranilnice je nastavila danes v veži svojega zavoda neko 60-letno ženšče, ki prosi stranke, da naj za 'božjo voljo' nikar ne dvigajo denarja, češ, saj ni tu nikake nevarnosti za Vaše vloge. Strank je zopet vse polno, ki so prišle po svoj denar. Uradniki se silno jeze, marsikatera stranka je surovo nahruta.«

To so seveda še bili časi, ko banke in hranilnice niso delovale brez prestanka. Kranjska hranilnica je imela, denimo, uradne ure šest dni na teden, po štiri ure na dan. Zato imamo precej dobro predstavo, kaj se je med navalom dogajalo. Še avgusta so morali uradniki obdelati v povprečju 16 dvigov na uro (to je bilo v časih brez računalnikov zamudno početje; vpise v hranilni knjižici je bilo namreč treba še preveriti v centralni računski knjigi hranilnice in dvige zabeležiti v več evidencah hkrati). Septembra je povprečje poskočilo na 29 dvigov na uro, oktobra in novembra, ko je bil naval najbolj mrzličen, pa je presegel 34 dvigov na uro. Veliko stresa. (Seveda, poknjižiti so morali tudi pologe podobnega reda velikosti, le da so jih med navalom verjetno sprejemali tudi zunaj uradnih ur).

Pa veliko gotovine je bilo treba, te pa banke običajno nimajo pri roki v tako velikih količinah (saj morajo denar varčevalcev v dobri meri posoditi naprej, če hočejo zaslužiti za obresti, ki jih dolgujejo varčevalcem). Tako je uprava hranilnice 30. novembra 1908 v Laibacher Zeitungu objavila sledeče pojasnilo: »Za izpolnitev zahtev varčevalcev smo, ob gotovini v blagajni, uporabili še tekoče prihodke iz računa obresti, poplačil glavnic itd., unovčili pa smo tudi del naših posojil in vrednostnih papirjev.«
 

Cesarski kancler in rabelj

Uslužbenci Kranjske hranilnice so se lomili. Še najhuje jo je odnesel Alois Dzimski, ki je bil tajnik kreditnega društva hranilnice (se pravi, bil je pristojen za majhne kredite fizičnim osebam in majhnim obrtnikom). Bil je sicer zagrizen nemški nacionalist, predsednik ljubljanskega Schulvereina, govorilo se je tudi, da je pritiskal na slovenske dolžnike, da so se ti v popisih prebivalstva deklarirali kot Nemci. Skratka, precej neprijetna oseba, ki je bila v slovenskih časopisih deležna veliko privoščljivosti ob invalidski upokojitvi (to je sicer pregovorno nemško čustvo, Schadenfreude). In ene prvih objavljenih šal na račun kakšnega bančnika pri nas. »Kadar vidim težkega ljubljanskega Nemca Dzimskega kobacati proti 'Kranjski hranilnici', spomnim se vselej na 'Kranjsko hranilnico' ter si mislim pri tem: če 'Kranjska hranilnica' ne stoji na boljših nogah, kakor nje uradnik Dzimski, potem 'adijo',« je objavil satirični polmesečnik Jež 5. decembra 1908.

Bančnik teh pritiskov ni zdržal. Naslednjega novembra je Slovenec objavil posmehljivo vest o njegovi usodi. »Ubogi Dzimski. Poročali smo, da so nesrečnega bivšega prvaka ljubljanskih Nemcev, Dzimskega, nedavno prepeljali v blaznico. V blaznici se ima Dzimski za jako imenitno osebo. Napravil si je iz papirja veliko kapo, nanjo pa je zapisal 'Kaiserlicher Reichskanzler und Henker' [cesarski kancler in rabelj], iz posteljne oprave je izpulil nekaj peres in jih nasadil na kapo. Tako opravljen je silno zadovoljen s svojimi častmi.« Epilog je med drugim objavil tudi celjski Narodni dnevnik 20. januarja 1910. »Umrl je v Ljubljani in sicer v blaznici na Studencu upokojeni uradnik kranjske šparkase Alojz Dzimski, svoj čas eden najveljavnejših voditeljev ljubljanskega nemštva.« Niti devetinštirideset jih ni dopolnil.

Kranjska hranilnica pa je naval, neverjetno, preživela in nato začela oster konkurenčni boj. Več let je varčevalcem plačevala letne štiri odstotke obresti – s 1. julijem 1909, ko je bilo navala končno konec, jih je zvišala na 4,25 odstotka. A najpozneje s koncem prve svetovne vojne je postalo jasno, da se nemška uprava ne more obdržati in zavod se je dokončno sloveniziral (pozneje je prevzel ime Hranilnica Dravske banovine). Naval, ki se je rodil iz nasprotij med Nemci in Slovenci, je bil pozabljen. Kar se je ohranilo spomina, ga je ostalo na spretnost bankirjev, ki so prebrodili tako globoko krizo. »Priznati je, da so Nemci dobro in previdno gospodarili, tako da je zavod uspeval in užival mnogo zaupanja. Seveda so pa njeni gospodarji zasledovali svojo politiko: utrjevati nemštvo,« je v spominih Mojega življenja pot zapisal dr. Vladimir Ravnihar, po letu 1919 odvetnik poslovenjene Kranjske hranilnice.

Članek temelji na raziskavah ISR, ki potekajo v sklopu priprav muzeja slovenskega bančništva. NLB ga odpira prihodnjo jesen v Ljubljani.