Oranžno morje, v njem pa na tisoče klobukov

Če se jih ne morete znebiti, jih pojejte! (If you can't beat them, eat them!) To je geslo nove kuharske knjige Meduze po zahodnjaško, ki bo izšla v kratkem tudi v slovenščini in je sad velikega evropskega projekta GoJelly, ki ga vodi Nacionalni raziskovalni svet​ iz Rima, pri njem sodeluje tudi Morska biološka postaja NIB Piran. Prva evropska kuharica med drugim ponuja meduze z rezanci in sezamovo omako, klobuke s kaviarjem, ocvrte klobučnjake po picajolsko, meduzin carpaccio in še šopek mojstrovin šefov svetovnega kalibra.

Ne, take oranžnordeče lise v morju niso posledica onesnaženja, nihče ni po nemarnem zlil barve v piransko (ali katero drugo) pristanišče. To je le posledica vsakoletnega pomladnega čezmernega bohotenja zooplanktona – morske iskrnice (Noctiluca scintillans). Veliko bolj v skrbeh so ribiči zaradi tisočev velikih morskih klobučnjakov (Rhizostoma pulmo), ki so letos uničili pomladni del ribolovne sezone. Škoda je precejšnja.



»Upali smo, da se je ta preobsežni pojav velikih klobučnjakov že unesel, a se ni. Ko smo minuli teden skušali vleči ribiško kočo, smo v eni uri zajeli kakih tristo velikih klobučnjakov, ki jih niti dvigniti ne moremo na barko, ampak jih moramo stresti iz mrež v morje. Namesto molov, osličev, sardel, folpov (moškatnih hobotnic) in kakega zabojčka kalamarov se po nekaj urah preizkušanja sreče raje vrnemo v pristan. Tako je vse od začetka februarja,« nam je pojasnil Cristian Pugliese. »Verjetno bomo razglasili katastrofo, saj so nam povsem uničili pomladni ribolov,« negoduje izolski ribič, ki deli usodo osmih ali devetih kočarjev.



Prav tako imajo težave ribiči mrežarji, ki polagajo stoječe mreže, med njimi predvsem tisti, ki so se namenili na rombe. Nemalokrat se tudi v stoječe mreže zaplete več klobukov, ki potem družno potisnejo obteženo mrežo z dna proti gladini. Ribarnice so v spomladanskih mesecih tudi zaradi klobukov slabše založene s svežimi ribami. Na Morski biološki postaji Piran potrjujejo opažanja ribičev, da je različnih meduz v severnem Jadranu iz leta v leto več. Lep dokaz so fotografije velikih klobukov v tržaškem pristanišču, kjer jih v zadnjih desetletjih še niso posneli toliko na kupu.


Klobučnjaki in meduze so sicer nekaj povsem običajnega za Jadransko morje, vendar zadnja leta pojav čezmernega množenja vzbuja skrb, saj med drugim nazorno opozarja na neravnovesja v okolju. Ko bo večina zdajšnjega rojenja velikih klobučnjakov propadla, se maja ponavadi pojavijo uhati klobučnjaki (Aurelia aurita), poleti že več let plašijo kopalce na dotik sicer nedolžne rebrače, za njimi pridejo morske cvetače in jeseni se spet vrnejo klobuki. Ribiči ugotavljajo, da jim v tako nesrečnem letu, kot je letošnje, vzamejo celo tretjino ulova.
 

Meduz so se lotili kuharski mojstri

Invazija klobukov ima še drugo plat: prizadevanje znanstvenikov, ki skušajo na problem gledati s pozitivne plati. Biologi in drugi raziskovalci iščejo v takšni eksploziji mase želatinoznih organizmov koristi. Biokemičarka dr. Tinkara Tinta z Morske biološke postaje v Piranu že nekaj let raziskuje, kako se s propadanjem in razgrajevanjem klobučnjaki spreminjajo v hranilo za druge mikroorganizme. Ali drugače: veliko klobukov pomeni, da se bodo v kratkem spremenili v hrano za plankton, ta pa bo dobrodošla hrana za ribje mladice in druge živali.



Še zanimivejši je evropski projekt GoJelly, v katerem sodelujejo tudi raziskovalci s piranske postaje Nacionalnega inštituta za biologijo. Rimski nacionalni raziskovalni svet Consiglio Nazionale delle Ricerche je konec marca izdal prvo kuharsko knjigo avtorice Antonelle Leone z desetimi domiselnimi recepti svetovno znanih kuharskih mojstrov, kako najbolj okusno pripraviti evropske meduze po zahodnjaško. Vzhodnjaki to že dolga leta, najbrž stoletja, počnejo po svoje, zahodnjaki so drugače izbirčni.
Meduze so pri tem eksperimentu v glavnem lovili v morju pred obalo Apulije, njihovo pripravo pa so po receptih kuharskih mojstrov preizkušali v več kuharskih delavnicah (enkrat so bili tudi na Morski biološki postaji Piran).



»Po pravici lahko povem, da mi tedaj niso ugajale, ker so uporabili kitajske konzervirane meduze. Veliko raje bi jih preizkusila po receptih nove knjige, na primer kot nekakšen suši, v obliki carpaccia, na solato in še na nekaj drugih načinov. Pomembno je, da so meduze kar najbolj sveže,« je pojasnila mikrobiologinja dr. Ana Rotter. Sicer pa imajo meduze malo kalorij in maščob, vsebujejo veliko beljakovin in kolagena ter nenasičenih maščobnih kislin omega 3 in omega 6. A tu je treba dodati, da meduze v EU formalno še niso potrjene kot varna hrana.



Glede na škodo, ki jo meduze povzročajo ribištvu, bi morda vsaj del izgubljenega zaslužka lahko nadomestili z izkoriščanjem meduz. Ne zgolj kot gurmansko posebnost in novost. »Meduze so predvsem dragocen vir kolagena, ki bi lahko bil celo veliko primernejši od tistega, ki ga nemalokrat pridobivajo iz prireje v premalo preverjenih razmerah. Še posebej to velja za kolagen, namenjen okoljem, kjer imajo pomisleke proti kolagenu govejega ali prašičjega izvora. Kot mikrobiologinjo me namreč zanima področje morske biotehnologije, s katero bi take morske organizme lahko koristno uporabili za kozmetiko, medicino ali kot dodaten prehranski vir. Kuharska knjiga bo v kratkem izšla v slovenščini in tedaj se bo tudi naša kuharska stroka seznanila s povsem novim poglavjem priprave hrane iz morskih globin,« pravi Rotterjeva.


 

Rdeča plima se ponoči iskri

Tudi letošnjo pomlad na morju lahko opazujemo vsakoletni pojav čezmerno razmnoženega zooplanktona iz debla dinoflagelatov, nekateri mu rečejo »cvetenje«. Morska iskrnica je ime dobila zato, ker se ponoči lepo iskri. Še posebej če morje valovi ali če z veslom ali kako drugače udarjamo po gladini (pojav imenujemo bioluminiscenca). Ribiči pa pravijo, da morje »fosforizira«. Morska iskrnica je razpršena po celotnem vodnem stolpcu, vendar jo valovi in tokovi zgostijo v kakem zalivčku ali pristanišču. Tedaj se morje obarva oranžnordeče, v tujini pojavu pravijo rdeča plima. Pol milimetra velik plankton se prehranjuje z drugim planktonom in v ničemer ni nevaren človeku. Le nepoznavalci potem take barvne lise na morju enačijo z onesnaženjem in ga pripisujejo »nemarnežem«.