Od glave do peta

Tako rekoč vzporedno s prepovedmi nošenja burkinija skozi prednja vrata zahodnega (modnega) sveta vstopajo muslimanske manekenke, ki nikoli ne snamejo naglavne rute. Oblečene so od glave do peta, ne da bi – z izjemo obraza in rok – še kje razkrile kaj gole kože.

Pionirka v zahodnih izdajah prestižnih modnih revij je Somalka Halima Aden. Postala je prva muslimanska lepotica s hidžabom, ki je podpisala pogodbo z elitno manekensko agencijo IMG, ki dela z zvezdnicami, kakršne so Gisele Bündchen, Kate Moss in Gigi Hadid. V začetku lanskega februarja je pri svojih 19 letih s tem značilno muslimanskim kosom naglavnega oblačila debitirala na modni brvi newyorškega tedna mode za znamko ameriškega raperja Kanya Westa. Dva tedna zatem je nastopila na milanskem modnem tednu v imenu dveh prepoznavnih italijanskih modnih hiš, Alberte Ferretti in Max Mare. To je mnoge šokiralo, kar je pospremila z besedami: »Nekje moramo začeti in vesela sem, da sem prva. Želim si, da bi to navdihnilo tudi druga dekleta, da bi bila tisto, kar so, še zlasti muslimanke, ki jim tako zelo pogosto dopovedujejo, česa ne smejo. Želim si, da bi bile bolj močne, da bi vsaka imela priložnost poskusiti nove stvari. Upam, da bomo kmalu prišli do točke, ko bo hidžab na modni reviji nekaj povsem običajnega.« Sama se je za naglavno ruto, ki je postala njena osebna izkaznica, odločila sama. »Kot deklica sem rekla mami, da bi ga hotela nositi. Hotela sem ji biti podobna in se zaljubiti v svojo religijo.« Kritike na račun zakrivanja je ne ganejo, slavne svetovne znamke, med njimi je, denimo, tudi Nike, pa se trgajo zanjo. Na instagramu ima že 718.000 sledilcev.
 

Marca na naslovnici britanskega Vogua

Po lanskem zavzetju naslovnic revij Allure, Glamour (in Vogue Arabia) je konec marca letos postala prva manekenka z naglavno ruto, ki so jo (s še štirimi nepokritimi manekenkami) objavili na naslovnici britanske izdaje Vogua. Julija je postala junakinja naslovne zgodbe najstniške TeenVogue in ambasadorka Unicefa, ki se bori za pravice otrok tretjega sveta. Čeprav tudi sama na videz ni imela lepega otroštva – rodila se je v begunskem taborišču v Kakumi na severozahodu Kenije, kamor je med somalsko državljansko vojno prebežala njena mati –, pa svojih prvih sedem let življenja, ki jih je preživela tam, opisuje kot srečna leta.



Povsem drugače opisuje svoje izkušnje, ko je z mamo in bratom (pozneje se jim je pridružila še sestra) začela živeti v St. Louisu v ameriški zvezni državi Missouri. Ko je prišla tja, je vstopila v prvi razred. Vsak dan je hodila v šolo, a je zaradi slabega znanja angleščine tam le žalostno sedela. Mama je s pomočjo prijateljev to situacijo rešila tako, da so se preselili v St. Cloud, kjer je živela somalska skupnost. Kmalu po tem se je Halimino življenje obrnilo na bolje. Dobila je prijatelje, tudi v šoli ji je šlo vse bolje, kadar ji šolsko kosilo ni bilo po volji, pa si je malico prislužila – s spletanjem kitk, česar se je naučila v taborišču; deset dolarjev je za takšno frizuro zaračunala otrokom, dvajset pa odraslim. Priljubljena je bila tudi v srednji šoli, pri 16 letih pa si je našla celo dve službi, da bi se finančno osamosvojila. Naposled se je vpisala na tamkajšnjo državno univerzo.
Med manekenke jo je pripeljala bolj ali manj vrsta naključij. Predlanskega septembra, ko je mlad Somalec v lokalnem supermarketu zabodel nekaj ljudi, je njegovo dejanje z javnim protestom obsodilo združenje somalskih študentov z univerze, med katerimi je bila tudi Halima. Na protestu je belopolti dojenček vzbudil njeno pozornost, z njim se je poigrala in njuna fotografija je prišla na strani časopisa, nato pa zakrožila še po spletu. Halimo je obiskala novinarska ekipa s Huffington Posta in na njeni kuhinjski mizi opazila brošuro za tekmovanje za miss Minnesote. Potrdila jim je, da si želi tekmovati, in pritrdila, da je odločena tudi za to priložnost nositi ruto. To je zadostovalo, da se je medijska pozornost s protesta proti nasilju usmerila v 19-letno dekle, prvo tekmovalko za miss v hidžabu. Končala ga je v polfinalu, po objavi videa na portalu Huffington Posta, ki so ga množično povzemali tudi drugi mediji, pa jo je opazila tudi Carine Roitfeld, nekdanja urednica francoske izdaje Vogua, ki jo je februarja lani postavila na naslovnico svoje revije CR Fashion Book. Ko jo je vprašala, zakaj je izbrala prav njo, ji je Roitfeldova dejala, da zato, ker je lepa in nič drugega. »Preprosto se ji je zdelo, da sem lepa, kar me navdaja z občutkom, da sem lahko, kar sem, in da to zadostuje.« A kljub obetavni manekenski karieri je nadaljnjih sedem mesecev delala kot gospodinjska pomočnica. In vmes pozirala tudi za naslovnico modne revije.


 

Svojo kabino in le ženske

Halima Aden je bila nekaj novega za zahodni modni svet tudi v drugem pogledu. Ob podpisu pogodbe z IMG je agentom predstavila svoje zahteve: da bo vsakokrat nosila naglavno ruto, da bo nastopala le v oblačilih, ki ne razkrivajo kože, da si želi svojo garderobno kabino ter da za urejanje njenega videza lahko skrbijo le ženske, in to pri oblačenju, ličenju in friziranju. In z vsem tem se je agencija, na njeno presenečenje, strinjala. Na prvem srečanju so se pogovarjali štiri ure, kadar gre na snemanje zdaj, pa imajo že izoblikovano zamisel, kaj lahko obleče in kaj dobro deluje na njej. Čuti, da je njena naloga utiranje poti tudi drugim muslimanskim dekletom.

Za njo se že vzpenja njena rojakinja Shahira Yusuf, ki jo je pred dnevi izpostavil britanski Observer, pri čemer niso pozabili omeniti, da jo je odkrila agencija Storm Models, ki je odkrila tudi supermanekenko Kate Moss. Tudi Shahira tako kot Halima pri svojih 21 letih postaja nov obraz tako imenovane zmerne mode. Tudi ona je ob podpisu pogodbe najprej napisala seznam zahtev; da želi imeti pokrite roke, dekolte, lase, naj se od nje ne pričakuje, da bo nosila preveč oprijeta oblačila niti ničesar drugega, v čemer bi ji bilo neprijetno. Ker je modna industrija po njenem mnenju zelo patriarhalna, pa ne govori le muslimankam. Vse ženske bi rada spodbudila, da bi se vprašale, kako dobro se počutijo pri razkazovanju svoje kože in teles oziroma pri tem, da se predstavljajo kot seksualni objekti.
 

Muslimansko žensko odkrivata tudi Dolce & Gabbana

Tudi Shahira Yusuf, najmlajša v družini z osmimi otroki iz Stratforda v vzhodnem Londonu, je neposredna in politično angažirana. Za študij političnih ved se je odločila pred referendumom o brexitu leta 2016, ko je opazila primanjkljaj v nacionalnem zdravstvenem sistemu, njeno odločitev pa je zacementiral katastrofalen požar v londonski stolpnici Grenfell Tower. Medtem ko študira, ji manekenstvo odpira novo platformo in veča občinstvo, saj lahko svoje aktivistično delovanje, poglede na brexit in migracije lahko zaradi prepoznavnosti uspešneje širi po twitterju.

Halima Aden je ob preboju na naslovnico britanskega Voguea dejala, češ, kako lepo je, če si lahko samosvoj; da je leto 2018 leto ženske moči, ki je v ospredje postavilo drugačne ženske. »Končno se slišijo naši glasovi, in to ne ene same, temveč vseh nas z različnim ozadjem, drugačnimi življenjskimi usodami – lepo je biti dekle.« A obraz Halime Aden, ovit v ruto, ni pristal v ospredju (samo) zaradi premika k drugačnosti in enakovredni predstavitvi, temveč je bržkone predvsem poteza zaradi dejstev s trga. Modna industrija muslimanskih oblačil bo po nekaterih napovedih do leta 2021 težka kar 294 milijard evrov, so zapisali v Observerju, tako so poročali v Guardianu, česar se pri Voguu dobro zavedajo, saj so predlanskim uvedli spletni portal Vogue Arabia in lani še tiskano izdajo. Prav tako predlanskim sta se s takšnim in drugačnim potencialom ženske iz muslimanskega sveta začela ukvarjati tudi slavna italijanska modna oblikovalca Domenico Dolce in Stefano Gabbana. Lansirala sta kolekcijo abaya, v kateri vsako sezono na novo interpretirata značilne muslimanske kose garderobe, letos sta predjesensko kolekcijo 2019 razširila še z večernimi oblekami.