Oče pokala vseh pokalov

V nedeljo, ko bo kapetan zmagovite ekipe na svetovnem prvenstvu v nogometu evforično dvignil v zrak znameniti zlati pokal, tega trenutka prvič ne bo spremljal njegov »oče« Silvio Gazzaniga. Italijanski kipar in zlatar – umrl je ravno med zadnjima prvenstvoma – je bil tisti, ki se je na začetku 70. let zaprl v atelje in zasnoval zdaj najbolj čaščen predmet na svetu.



Za Silvia Gazzanigo je bila usodna zmaga Brazilcev na svetovnem prvenstvu leta 1970. Lovoriko so osvojili tretjič, kar je po takratnih pravilih pomenilo, da jo imajo pravico obdržati. Ko je Svetovna nogometna zveza (Fifa), takrat jo je vodil Stanley Rous, sestavila komisijo za izbor novega pokala, je bil Gazzaniga umetniški vodja pri milanskem podjetju Bertoni, specializiranem za izdelavo medalj in trofej vseh vrst, čeprav si prav odmevnega imena dotlej ni ustvarilo. Niti si ga ni Silvio Gazzaniga, sicer goreč privrženec nogometnega kluba AC Milan.
 

Slava pri 50 letih

Kiparstvo je študiral v Milanu, v 40. letih prejšnjega stoletja, v času avantgarde, se je med izpopolnjevanjem na akademiji za uporabne umetnosti na gradu Sforzesco specializiral za zlatarja in draguljarja. Prvo medaljo je menda izdelal že kot najstnik, kariero oblikovalca medalj in pokalov v podjetju, danes znanem kot GDE Bertoni, pa je začel kmalu po drugi svetovni vojni. Ko je izvedel, da je iskana najbolj čaščena lovorika na svetu, je imel že 50 let. Za nekaj tednov se je zaprl v svoj majhen studio v bližini omenjenega milanskega gradu. Ker je sklepal, da skice na papirju ne bodo dovolj dobro prikazale bistva njegovega dizajna, je izdelal maketo. Potem pa čakal.



V času, ki ga še niso obvladovale sodobne komunikacijske tehnologije, je bilo čakanje dolgo. Več mesecev je trajalo, preden je izvedel, da je bil med 53 predlogi izbran prav njegov. Lovoriko so v podjetju Bertoni nemudoma izdelali v zlati, 18-karatni različici in januarja 1972 je bila tudi uradno sprejeta v Fifi. Visoka 36,5 centimetra, težka dobrih šest kilogramov upodablja telesi nogometašev, ki držita v roki kroglo, prispodobo sveta.
 

Športnika in svet

V navdih sta mu bili dve osnovni podobi: zmagoslavna športnika, ki v dvojici ponazarjata dve nasprotujoči si, a hkrati sodelujoči ekipi, in svet. »S tema podobama sem ponazoril harmonijo, preprostost, mir. Nogometaša preveva veličina zmage, vendar brez ega superjunaka. Pokal izraža hkrati športnega heroja, ki objema svet in pri tem izraža moč, kakršna je potrebna za vsakodnevna odrekanja skupaj s kolegi iz ekipe, ter univerzalne karakteristike športa, kot sta predanost in svoboda,« je opisal svojo zamisel. Deloma je nanjo vplivala tudi prejšnja lovorika, ki jo leta 1930 izdelal francoski kipar Abel Lafleur. Ta je odsevala dekorativni slog 19. stoletja, Gazzaniga pa je hotel izraziti dinamiko nove dobe. Ima pa tudi precej praktično plat – fotogeničnost. To je bil menda eden izmed poglavitnih dejavnikov, ki so odločali pri izbiri: zlati pokal v zraku, ujet v objektive fotoaparatov in kamer, okrog pa vsesplošna znamenja evforije. Popolna zmaga.



Lovorika svetovnega prvenstva v nogometu je bila vrhunec in hkrati odskočna deska v karieri Silvia Gazzanige. Sledila so naročila, zaradi katerih se ga je nazadnje oprijel vzdevek mojster pokalov. Iz oblikovanja na prvi pogled kičastih lovorik je naredil umetnost, s katero je poskušal na različne načine in z različnimi tehnikami izraziti veličino športa, timskega dela in – zmage. Naval mednarodnega uspeha mu je že v naslednjih dveh letih prinesel naročilo za oblikovanje dveh pokalov evropske nogometne zveze (Uefa), zamislil si je tudi lovorike za svetovni pokal v bejzbolu, bobu, odbojki … ter številne medalje za različne športne dogodke. Vse to je okronal z nalogo, ki je prišla leta 2011 od takratnega predsednika Italije Giorgia Napolitana: oblikovanje lovorike ob 150. obletnici združitve Italije. A ne glede na to veličastno nalogo je ostal prepoznaven zaradi lovorike, ki je aktualna te dni.
 

Zadovoljstvo leta 1982

Ko je v zadnjih letih življenja za medije vedno znova opisoval svoj dosežek, ni mogel skrivati čustev. Ta so ga še zlasti izrazito prevevala vsakič, ko je po televiziji spremljal, kako kapetan zmagovite ekipe dviguje njegov pokal. Prvič je bilo to leta 1974; takrat je ta zmagoslavni trenutek pripadel Nemcu Franzu Beckenbauerju. Še precej večje zadovoljstvo je čutil, ko je to leta 1982 storil italijanski kapetan Dino Zoff. Po dvakrat so ga po rokah nosili Argentinci, Italijani, Brazilci, Nemci trikrat.

Pravilo, da pripade lovorika ekipi, ki trikrat zmaga na prvenstvu, že zdavnaj ne velja več, resnici na ljubo zmagovalci od svetovnega prvenstva leta 2006 v posest ne dobijo več izvirnika, ampak repliko, ki pa jo lahko obdržijo za vselej. Lekcija iz preteklosti (če lahko tej pripisujemo vzroke za spremembe) je bila precej poučna. Da lahko trikratni zmagovalec odnese lovoriko, je že leta 1930 odločil oče mundiala Jules Rimet. Ker je imel eden najbolj čaščenih predmetov precej burno zgodovino (leta 1966, tik pred začetkom mundiala v Veliki Britaniji, je izginil z javne razstave v Westminstru in bil pogrešan, dokler ga v časopisni papir zavitega ni odkril pes Pickles), so ga Brazilci po zmagi leta 1970 shranili v neprebojno vitrino na sedežu nacionalne nogometne zveze. A ta prizadevanja niso bila uspešna; leta 1983 je izginil brez sledu.



Gazzanigova lovorika je zadnjih ducat let spravljena v prostorih Fife in jo pokažejo le ob najslovesnejših trenutkih, kakršna so žrebanja ekip v skupine ter slavnostna odprtja in razglasitve zmagovalcev prvenstev. Toda navdušenci nad nogometom si veselja ne pustijo vzeti. Replike v najrazličnejših velikostih in namembnostih so te dni tako rekoč nepogrešljiv del navijaške opreme. Ob njih se slikajo, jih poljubljajo, stavijo na svojo ekipo in dvigajo v zrak ter potrjujejo besede, ki jih je nekdanji predsednik Fife Gianni Infantino izrekel pred dvema letoma, ko je v starosti 95 let umrl Silvio Gazzaniga: »Lovorika za svetovno prvenstvo je mitski objekt za igralce in navijače nogometa. Večno mu bomo hvaležni zanjo.« Večnost sega vsaj do leta 2038, ko bo na podstavku pokala zmanjkalo prostora za izpis držav zmagovalk.
 

Pravi zmagovalec

Silvio Gazzaniga nikoli ni posebej profitiral zaradi lovorike (avtorske pravice so v rokah Fife), in čeprav se je je doslej dotaknilo veliko zmagovalcev, je vselej trdil, da je on tisti, ki je pravi zmagovalec.