Nama in Maxi, trgovini, kamor smo Ljubljančani hodili klepetat

Čeprav se je nakupovalni vrvež iz središča Ljubljane že pred leti, desetletji preselil na njeno obrobje, sta nenadno zaprtje veleblagovnice Maxi in zatem še najava o zaprtju njegove tekmice Name v prihodnji jeseni med Ljubljančane vnesla precej vznemirjenja. Kot sta že ob 70. obletnici Name pred osmimi leti ugotavljali dolgoletni zaposleni, to ni le trgovina, za marsikaterega starejšega iz bližine je tudi edina družba, kamor pridejo na kratko poklepetat.

Prvo veleblagovnico manufakturnega blaga v Ljubljani je na današnjem Prešernovem trgu dal zgraditi trgovec Feliks Urbanc po načrtih graškega arhitekta Friedricha Sigmundta, njeno odprtje pred 120 leti – konec marca 1904 – pa je bilo velik dogodek za Ljubljančane. Bila je enako velikopotezno zasnovana kot podobne na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in Parizu, ponašala se je z veličastnim secesijskim stopniščem, s prodajnimi policami, ki so segale do stropa, in prodajnimi pulti, kjer je bil gospodar prodajalec.

Po temeljiti prenovi stavbe v 60. letih, ko so med drugim vgradili tekoče stopnice, so v podobo tedanjega Centromerkurja posegli še leta 1984, 22 let pozneje pa so ga dokončno zaprli. V mestno življenje se je ponovno zbudil leta 2010 kot Galerija Emporium, nad prenovo katere je bedel arhitekt Uroš Birsa (biro Api), urejanje notranjosti pa je upravitelj Magistrat International zaupal svojemu »hišnemu« arhitektu Matjažu Pangercu. Izviren in rekonstruiran je ostal obodni del trgovine ob Trubarjevi in Miklošičevi s stopniščem, sredinski del s tekočimi stopnicami pa so zgradili na novo.

Na policah blago za milijardo dinarjev

Ne glede na imenitnost ali prav zaradi nje Ljubljančani za bolj svoji štejejo veleblagovnici v bližini glavne pošte, Namo in Maxi. Pred tremi leti je Maxi praznoval 50. rojstni dan, Nama že 75. Odprtje novih prostorov Name na takrat Titovi cesti je 28. aprila 1965 napovedoval oglas v časopisu Delo, ki je obljubljal odprtje »non-stop od 7.30 do 20. ure, 6 prodajnih etaž, 10.000 artiklov za dom, družino, gospodinjstvo, šport, rekreacijo itd., obročno odplačevanje« ter – precej nenavadno – »20-odstotni popust pri nakupu s tujo valuto« pa tudi »dostavo na dom«.

Prizidek k Palači Bata so zgradili sredi 60. let po načrtih arhitektov Miloša Lapajneta in Bogdana Finka. FOTO: Dokumentacija Dela

V prvi polovici aprila istega leta je Delo poročalo, da je v novi stavbi Name kot v čebelnjaku, da gradbinci delajo noč in dan in da bo odprtje »darilo Ljubljani za 1. maj«. Da si nedvomno zasluži ime veleblagovnica, da je v osemetažni stavbi s 5000 kvadratnimi metri šest etaž s približno 4000 kvadratnimi metri namenjenih trgovini, dve etaži pa pisarnam in da je to petkrat večja prodajalna v primerjavi z dotedanjimi prostori. Najrazličnejše blago, ki so ga nameravali razstaviti, pa je bilo vredno okrog ene milijarde dinarjev.

Kot največjo novost so izpostavljali premikajoče se stopnice, tako imenovani škarjasti eskalator, ki je peljal iz kleti v četrto nadstropje in ga je izdelalo in montiralo dunajsko podjetje Freisser. Eskalator je lahko v eni uri prepeljal do 7000 ljudi, njegova posebnost v Nami je bila tudi ta, da je bil nekoliko širši od dotedanjih, tudi na primer tistega v Modni hiši. Zalka Matelič, ki se je v Nami zaposlila takoj po končani trgovski šoli avgusta 1977, se je pred leti za Delo iz svojih otroških let spominjala, da so s sošolci, ko so se na šolske ekskurzije podali v Ljubljano, prosto uro izkoristili, da so se šli v Namo peljat na tekoče stopnice.

Celo umetnine

Blago na policah je bilo izbrano in razporejeno tako, da si ga je kupec lahko čim bolje ogledal, prodajalci so bili le svetovalci in usmerjevalci. V kleti so med drugim prodajali električne gospodinjske aparate, svetilna telesa, plastiko za gospodinjstvo, steklo, porcelan, jedilni pribor in elektromaterial.

Blago na policah Name je bilo izbrano in razporejeno tako, da si ga je kupec lahko čim bolje ogledal, prodajalci so bili le svetovalci in usmerjevalci. FOTO: Dokumentacija Dela

V pritličju je bilo najti kozmetične pripomočke, usnjene izdelke, izdelke umetne obrti, spominke, cigarete in časopise. V prvem nadstropju so bili kupcem na voljo ženske, moške in otroške pletenine, perilo in metražno blago, v drugem nadstropju konfekcija, v tretjem stanovanjska oprema: sobno in kuhinjsko pohištvo, preproge in dekorativno blago, luči, akustični aparati, kristal, keramika in – slike.

V sodelovanju z Umetniško zadrugo je bil namreč precejšen prostor namenjen slikam (akvarelom, oljem in grafikam) ter drobnim plastikam priznanih domačih avtorjev za opremo stanovanja. Čeprav si od te male galerije, vsaj tako je pisalo, niso obetali velikega komercialnega uspeha, so ga šteli za sodoben način pridobivanja kupcev.

Nama se je s prodajnimi policami raztezala skozi dve stavbi, zaokroženo modernistično stavbo Palačo Bata hrvaškega arhitekta Franja Lušičića iz druge polovice 30. let na vogalu današnje Slovenske ceste in Cankarjeve ulice ter novega prizidka. Zanj so že leta 1953 razpisali natečaj za idejni načrt in takrat je bil še povezan z ohranitvijo bližnje baročne Koslerjeve palače, ki so jo pozneje porušili.

Projekti za novo stavbo so bili narejeni leta 1963, izvedla sta jih arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink. Čeprav je bila njuna betonska fasada primer kakovostne arhitekture strukturalizma po ameriških in skandinavskih vzorih, pa so jo v časih samostojne države označili za »socialistično« in jo leta 2002 kljub nasprotovanju avtorjev in strokovne javnosti zamenjali s stekleno.

Maximarket hodili občudovat celo iz Maribora

Bližnji Maximarket so odprli šest let pozneje, 23. novembra 1971 – z žrebom prispelih rešitev za nagradni mozaik ob 12. uri, čeprav se je gradnja stavbe Trgovske hiše Emona začela že v letih 1963 in 1964 kot sestavni del kompleksa poslovnega in upravnega mestnega središča, takratnega Trga revolucije, ki ga je zasnoval arhitekt profesor Edvard Ravnikar s sodelavci. Kot je najavljal časopisni oglas septembra 1971, s katerim je delovna skupnost Emona Ljubljana, eno največjih podjetij v Jugoslaviji z več kot 5000 zaposlenimi v 80 krajih, vabila v svoje vrste.

Nenadno zaprtje veleblagovnice Maxi in zatem še najava o zaprtju njegove tekmice Name je med Ljubljančane vnesla precej vznemirjenja. FOTO: Dokumentacija Dela

Tokrat v največjo in najsodobnejšo trgovsko-gostinsko veleblagovnico v Jugoslaviji. Potrebovali so od vratarjev in garderoberk do mesarjev, slaščičarjev in natakarjev, obljubljali pa so »praktičen delovni čas, dobre osebne prejemke, klimatizirane prostore, prehrano v lastni restavraciji in parkirne prostore«. Prodajalna z 10.000 kvadratnimi metri prodajnih površin, 4000 za gostinstvo in 8500 za skladišča, hladilnike in pisarne ter 550 zaposlenimi se je za potrošnike, ki bi v največji trgovsko-gostinski hiši želeli kupiti kaj »od šivanke do lokomotive«, odprla 24. novembra.

Tu menda ni bilo predmeta, ki ga ni mogoče kupiti – »od živil in pijač, hrane za diabetike, kozmetike, spominkov, tekstila, modnih novosti za mlade, tehničnega blaga, pohištva in porcelana do zidnih tapet, ki jih je bilo mogoče izbrati na oddelku z menda največjo izbiro v Jugoslaviji«. Hiša se je ponašala tudi z restavracijo, samopostrežno restavracijo, grill restavracijo ter slaščičarno napol kavarno. Kot prva v Jugoslaviji je imela trgovino discount, oddelek, v katerem je bilo mogoče kupovati večje količine blaga po nižjih cenah.

Ljudje so stali v vrstah

Kot je ob 70. obletnici Name dejala sogovornica iz vrst zaposlenih Slava Fistrovič, je bil Maximarket nekakšna nadgradnja vseh preostalih ljubljanskih veleblagovnic; poleg Name še Centromerkurja, Supermarketa in Modne hiše. »Prodajali smo bolj ali manj isto, Maximarket pa je bil bolj imeniten, veljal je za trgovino za gospe v 40. letih. Tam so bile cene višje, drugačna je bila strežba, tako da smo se zaradi Maximarketa bolj trudili tudi drugi,« je povzela.

Temu je pritrdila tudi dolgoletna prodajalka z oddelka ženske konfekcije v Maxiju Branka Čergič. Po njenih besedah je bil Maximarket res lepa trgovina. »Vse je bilo urejeno, izložbe pa so slovele daleč naokoli. Hodili so jih občudovat celo iz Maribora. Ljudje so stali v vrstah, da so opravili nakup, saj so morali počakati, da smo jim prodajalke pokazale, kaj je na voljo. Prodaja je bila res velika, dobro smo služili,« se je spominjala.

Maximarket je bil z 10.000 kvadratnimi metri prodajnih površin, 4000 za gostinstvo in 8500 za skladišča, hladilnike in pisarne ter 550 zaposlenimi največja trgovsko-gostinska hiša v Jugoslaviji. FOTO: Marjan Zaplatil

Poudarila je, da so v časih, ko so na obešalnikih kraljevala oblačila Mure, Gorenjskih oblačil, Laboda in Triglava Kranj in ni bilo uvoza, na daleč slovele tudi njihove prodajalke. Vedno so morale biti seznanjene z modnimi smernicami, barvami in kroji, s pomočjo zunanjih stilistk tudi o tem, kaj pristoji določenim ženskim in moškim postavam. Nenapisano pravilo pa je bilo, da naj ne bi hodili oblečeni v tisto, česar niso imeli na policah. Tako so bili oblečeni v glavnem v majice in puloverje Rašice, Angore, Pletenine ali Laboda, je pripovedovala.

Restavracijo GRILL so odprli leta 1972, šele leto pozneje so uredili tudi pasažo. Leta 1975, denimo, so v njej odprli prodajalno plošč in kaset Disco shop ter dobili lastno pekarno – ta je bila v tistem času redkost trgovin celo v razvitejših državah. Leta 1980, ko so skupne službe iz etažnih pisarn v južnem delu prvega in drugega nadstropja preselili v novo poslovno stavbo na Šmartinski, so pridobili skoraj 700 novih kvadratnih metrov prodajnih površin: v prvem nadstropju za metražno blago, v drugem pa za povečan oddelek akustike in električnih naprav.

V 80. letih so sledile tudi druge ambiciozne poteze: leta 1987 so v celoti prenovili pritlično, galanterijsko etažo, leto pozneje so v Plečnikovem podhodu odprli sodobno ribarnico (ki ni upravičila pričakovanj), leta 1988 pa v pasaži prodajalno igrač Čenčarijo. Začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja je prinesel liberalizacijo uvoza blaga, s tem pa obogatil police in znova povečal obisk.