Oče, ki plava za pokojnega sina pa tudi za naravo

Hrvaški novinar in bloger Domagoj Jakopović - Ribafish, ki je pred tremi leti izgubil 12-letnega sina in nato sklenil uresničiti nekdanjo obljubo, da bosta obiskala 50 stalno naseljenih hrvaških otokov, je na znani plaži Jaz v Preku na otoku Ugljan sinoči ob približno 18. uri končal letošnjo pot po sedemnajstih otokih v srednji Dalmaciji. »Bilo je krasno, na manjših otokih sem doživel več veselja kot predlani na velikih, in spoznal sem mnoge, tudi slovenske otroke, s katerimi smo čistili plaže,« je večer pred tem povedal v telefon, ko smo ga poklicali.

To je bil drugi del projekta RokOtok, ki ga je začel leta 2019, leto dni potem, ko se je njegov komaj dvanajstinpolletni sin Rok obesil. Razlog ostaja še vedno neznanka, je pa podobno storil junak v njegovi najljubši virtualni igrici o srednješolskih romancah Literarni klub Doki Doki. Po tragediji, ki je, kot je Jakopović povedal za Delo, »ne moreš pozabiti in zaradi katere ne bom več nikoli isti«, je z manjšo ladjico in ekipo predlani startal iz Dubrovnika proti Čiovu in med 17 otoki v 25 dneh preplaval skupno sto kilometrov.



Pot med otoki srednje Dalmacije od Brodarice do Ugljana je nameraval nadaljevati lani julija, saj je le tedaj čas primeren, je pojasnil, saj junija ob obali ni ljudi, avgusta pa je veter premočen, da bi lahko skoraj mesec dni kljuboval valovom, toda načrte mu je prekrižal koronavirus, zato jih je začel uresničevati letos, 3. julija. Naslednje leto ga čaka še preostanek otokov v severnem Jadranu od Vira do Krka, ga pa že vabijo, če bi plaval tudi okoli Istre. »Če bi Slovenci imeli otok, bi priplaval tudi do njega,« se je pošalil nekdanji tekmovalec in hrvaški prvak (v starostni skupini med 30 in 39 let) in dodal, da je že plaval do Blejskega otoka, ta pogled od Hotela Toplice proti otoku in Blejskemu gradu pred seboj pa opisal za enega najpopolnejših na svetu.
 

Najlepša zgodba leta 2019

Pot po hrvaških otokih je bila namreč obljuba, ki si jo je zadal za Roka, ki bi letos dopolnil 16 let. Kot je natančneje povedal za Jutarnji list, si je kot učitelj geografije pri Rokovih osmih letih silno želel, da bi obiskala vse dežele tega sveta, najprej pa pobliže spoznala rodno Hrvaško. Kupil je nekakšen bianco zemljevid, ki sta ga prilepila nad njegovo posteljo in v katerega bi Rok vsakokrat, ko bi obiskala kakšen otok oziroma županijo, to vrisal. Do njegove smrti sta obiskala osem hrvaških otokov in osemnajst županij ter šest držav.



»Ta pot, plavanje, je bila zame tudi rešitev. Nisem se mogel sprijazniti s tem, kaj se je v resnici zgodilo. Tako sem se izkopal iz tega, da sem gledal v štiri stene in jokal, in dokler mislim, da lahko kako pomagam drugim, je tudi meni lažje,« je povedal. A pot, ki si jo je zastavil, je postala tudi pot ozaveščanja o pomenu ohranjanja čistega morja, narave in planeta pa tudi pot, na kateri širi veselje do aktivnega preživljanja prostega časa, kopanja v morju, igre na plaži, športa in druženja. Ministrstvo za morje, promet in infrastrukturo jo je nagradilo za doprinos pri promociji (po)morske kulture in proglasilo za najlepšo zgodbo leta 2019.

»Predlani je z mano vsega skupaj plavalo 35 ljudi, letos že sto, čeprav je bila pot pol krajša, le 54 kilometrov. Pridružilo se mi je kar nekaj znanih hrvaških športnikov, med drugim legendarni vaterpolist Dubravko Šimenc in daljinski plavalki Antonija Buličić in Dina Levačić. Prvo leto sem se srečal z okoli 2000 otroki in njihovimi starši, letos z okoli 1200. A sem letos na teh majhnih otokih, za nekatere od njih sploh nisem vedel, doživel veliko veselja. Veliki otoki, ki sem jih obiskal predlani, so kot neka mašina, ki mora v dveh mesecih zaslužiti za vse leto, tako deluje vse, od restavracij do ljudi.

Na majhnih otokih, ki nimajo niti infrastrukture, da bi sprejeli kaj dosti turistov, pa srečaš običajne, gostoljubne ljudi, polne topline, in lahko uživaš v krasni hrani,« je strnil doživetja Jakopović, znan tudi kot gastronomski bloger. Vseeno je to, kot priznava, tako fizično kot psihično težek podvig. Februarja je bil operiran na kili, aprila je prebolel covid-19. Vstajal je ob štirih zjutraj, vsak četrti dan je imel odmor, predvsem pa je bila dan za dnem borba z vsemi dovoljenji in administracijo.
 

Mala šola za življenje

Zlasti za male otoke je bil njegov prihod velik dogodek, vsaj tako je bilo videti pred tednom dni v Velom Ižu na otoku Iž. Pridružili so se mu plavalci, med njimi tudi dva dvanajstletnika, njegovi barčici in čolni. Vplutje v pristanišče so pospremili z zvoki tradicionalnih iških rogov, bučno glasbo s kulturnega doma, rdečimi baklami, spodbujanjem množice zbranih na obali, sprejel ga je tudi iški kralj Sergej Vlahov, ki so mu (na tradicionalni prireditvi) nazadnje zaupali vladanje Ižu, Ravi in Lavdri, okoli njega pa se je zbrala kopica otrok.

»Ko pridem, me obkolijo otroci in jaz jim kakšne pol ure pripovedujem o ekologiji, koliko let razpada plastika, kako čuvati morje, kako uživati v njem in kako lahko lepo preživijo prosti čas, kako pomembno se je družiti z drugimi, tako vrstniki kot starši ..., in enako zavzeto mi prisluhnejo od dveh pa do šestnajst let. V šolah jih poučujejo vse mogoče in vsega preveč, z izrazi in pojmi, ki jih otroci v resnici sploh ne razumejo. Kot (nekdanji) učitelj zagovarjam drugačen pristop, bolj praktičen, pri katerem jim je takoj jasno tudi to, kaj je ekologija. Vzamemo vrečke in se podamo na plažo in pobiramo smeti, zlasti plastiko, medtem pa se najmlajši naučijo, denimo, ločiti steklo od plastike in podobno, na koncu pa smo vsi zadovoljni. Otroci z opravljenim delom, ki je nagrajeno tudi z manjšimi darilci, starši zato, ker sem jih odtegnil od naprav,« je pripovedoval predvčerajšnjim.



Prav v tistem trenutku je opozoril na vse pogostejši prizor na plaži: »Glejte, pred mano je družina in prav vsi gledajo v ekrane: mama in en otrok drsata vsak po svojem mobitelu, oče je na prenosnem računalniku, drugi otrok pa na tablici. In takšnih je še kakih deset drugih družin.« Škoda se mu zdi, da tako preživljajo počitnice, ko pa bi se namesto tega lahko kopali, skakali v vodo, žogali ..., vidi, kako gre svet v napačno smer, zato se trudi, da bi se vendarle povrnile stare, lepe navade in vrednote. Nekaj mu jih vendarle uspe privzgojiti tudi s takšnimi enodnevnimi srečanji, saj, kot mu poročajo starši, otroci po njegovem odhodu znajo tudi ošteti tiste, ki smetijo naokoli.

Kljub tragediji, ki ga je doletela, ni povsem proti sodobnim napravam, če le ponujajo pravi izziv. »Z otroki se gremo tudi lov na zaklad, pri katerem uporabljamo aplikacijo geocaching, tako se mimogrede naučimo nekaj angleščine ter se predvsem igramo na svežem zraku. Na Kaprijah, denimo, je v tej igrici zmagala šestletna, morda sedemletna Nuša iz Slovenije,« je povedal in dodal, da je podoben zemljevid, kot sta ga z obiskanimi kraji polnila z Rokom, letos v okviru projekta RokOtok predvidel tudi za druge otroke. »Tako ga lahko izpolnjujejo kot album s sličicami in spoznavajo Hrvaško.«



Pa otrokom pripoveduje tudi o pokojnem sinu? »Na predavanju jim povem, da je treba obljubo, ki jo daš nekomu, izpolniti, kot jo izpolnjujem tudi sam.« Med pomembnimi sporočili, ki jih pošilja tudi tistim, ki ga še niso srečali, pa našteva: »Varujte naravo in naš edini planet, drugega nimamo, ukvarjajte se s športom, več se pogovarjajte z otroki, imejte se radi in se pred spanjem objemite.« Tik pred sklenitvijo letošnje plavalne poti je za 24Sata priznal, da so ga oblile solze in prevzela globoka žalost, saj ni Roka, da bi ga lahko objel.