Roka ne bo več v šolo

Naše največje bogastvo so in danes se po dveh brezskrbnih mesecih vračajo v vrtce, šole, učilnice, igralnice ... Naši otroci. Eni prihajajo prvič, drugi ne štejejo več, kolikič, tretji se veselijo, ker je zadnjič.

Ribafishevega sina, enega najboljših v razredu, danes ne bo v šolo. Tudi jutri ga ne bo in ne pojutrišnjem. Pravzaprav ga ne bo nikoli več. Ne tja ne kam drugam. Pri dvanajstih je odšel, od koder ni vrnitve. Lepega dne se je odločil preizkusiti, kako se obnese njegova najljubša virtualna igrica o srednješolskih romancah, planetarna uspešnica Literarni klub Doki Doki – v resničnosti. Zelo verjetno je, da je virtualno dogajanje premočno zabrisalo meje do realnega ... Rokov prvi preizkus je postal tudi zadnji. Odšel je, še preden je njegovemu očetu Domagoju Jakupoviću Ribafishu, hrvaškemu novinarju in kolumnistu, uspelo uresničiti obljubo, da si bosta skupaj ogledala domače otoke.

Ribafish se jih je julija letos namenil obiskati sam. RokOtok je poimenoval pot, na kateri želi vrniti nasmeh otrokom, kot je dejal, če ga že svojemu ne more več. Preplaval je prvo etapo, morje med sedemnajstimi hrvaškimi otoki, in jih poskušal dvojno doživeti. Še za sina. V naslednjih dveh poletjih ga čaka še dvaintrideset podvigov.

So otroci, ki jih starši ljubijo od prvega dne. In so taki, ki se za ljubezen staršev zaman trudijo vsak dan. Ribafishev Rok je spadal med prve. Staršem, ki brezpogojno ljubijo otroke, je zato toliko težje razumeti, ko ti odidejo, kot se je namenil oditi Rok. Še težje postane, ko se lotijo odstirati tančico z najbolj temačnega vseh mitov – o samomoru lastnega otroka, ki bi moral po pravičnih pravilih tega sveta z njega oditi za očetom in mamo. A kadar se zgodi krivica, da odidejo prej, jo je treba odgovorno razčistiti, govoriti o dneh pred slovesom in povedati drugim, naj bodo pozorni, ko otrok reče, da igrica postaja čudna in po malem strašljiva. Ribafishevo poslanstvo bo izpolnjeno že, če prepreči eno samo slovo, ki najbolj boli. Ko se poslovi otrok ...