Novoletna čarobna palica

V novo desetletje bi morala stopiti s cmokom v grlu. Časi za naivneže, ki verjamejo v dobro (ljudi), niso rožnati. Obožujem­ svoj poklic, pa tudi nanj čedalje večkrat sedejo temne pike. Živim – vsaj kar se narave tiče – v prelepi državi, obkrožajo me nadarjeni posamezniki, ravno prav »nori«, da drug z drugim spodobno shajamo. Pa je kljub vsemu iz dneva v dan kup misli, idej in dejanj, ki lahko potlačijo in poteptajo, predvsem duha.

Če dam na tehtnico, ali me na koncu dneva vznejevoljijo novice iz naše politike, ki je bolj razkrop­ljena kot kdaj prej, ali imam na drugi strani dovolj razlogov, da zaspim z nasmehom, skoraj vsak večer zmaga slednje. Pravim skoraj, ker rožnata očala ne glede na vse velikokrat snamem. Kot sem rekla, naivnežem danes ni lahko. Tudi novo leto ni nov začetek za vse, zakaj bi ne ­nazadnje bil. Če nam bo vsem skupaj, še enkrat ponavljam, da bo zasidrano v sleherni um – vsem skupaj – uspelo v naslednjih 366 dneh ta voz v obliki kokoši (za)peljati v pravo smer, bomo lahko ponosni nase. Ko razmišljam sama pri sebi, se zdi, da je to eden od boljših občutkov – biti ponosen sam nase.

Če bi na prvi delovni dan v novem letu dobila v roke čarobno palico, s katero bi lahko kot »misice« nekaj spremenila na tem ljubem svetu, bi vsem podarila »uvid«. Da bi zmogli vsaj enkrat pogledati drug drugega in se zares videti. Stopiti v pošvedrane čevlje brezdomca. Zaslutiti notranji boj vseh, ki zapustijo dom, ker verjamejo v boljši jutri. Da bi zmogli razumeti slabo voljo ali jezo pri drugem in je ne vzeti osebno. Strpno molčati. Strpnost bi s palico potresla po vseh in še enkrat pihnila v prah, da bi se dodobra oprijel. Pa srečen in predvsem srčen skok v novo leto vam želim.