Novo življenje še enega starega kioska

Čeprav se je proizvodna linija kioska K67 arhitekta Saše J. Mächtiga v ljutomerski tovarni Imgrad ustavila v 90. letih, se vse od novega milenija obnovljeni in dodelani kioski počasi vračajo na ulice, dvorišča, med ljudi, in to celo v mestih po svetu. Tudi rdeči primerek, ki zdaj stoji pred nekdanjo Delovo stolpnico ter naj bi spomladi zaživel kot prodajna točka Delovih edicij in tudi kot novo srečevališče, na primer ustvarjalcev časopisa z bralci, so obnovili v 1a – avtoličarstvu Marije Plut, kjer so prvi primerek v osvežitev prejeli že pred desetletjem.

Kiosk, ki je eden zadnjih originalnih serijskih iz nekdanje tovarne v Ljutomeru, bil je zapuščen, bo v teh dneh dobil električno napeljavo. Za zdaj se kaže kot nekakšno izložbeno okno, ki uokvirja trg pred Črno vdovo in Dunajsko cesto.

Trafike, nekoč del uličnega vsakdana, se marsikje spet vračajo v življenje. FOTO: Mavric Pivk

»Utegnil bi postati točka razširitve mestnega središča, ki bo gotovo na novo zaživelo z novim poglavjem stolpnice in Emoniko,« že usmerja pogled v njegovo bližnjo prihodnost profesor Saša J. Mächtig. Njegovo postavitev pred sedež časopisa, s katerim živi že vse življenje, pa opisuje kot (svojo) referenčno točko. Navsezadnje, pravi, so bili mediji vedno zelo pomembni tudi za razvoj stroke.

Tudi sam ugotavlja, da trafike spet postajajo aktualen koncept, ki je razširjen z novimi vsebinami. Lani je kot prodajni prostor strokovne revije Outsider pa tudi kot srečevališče za debate zaživela Plečnikova trafika pred Nukom, sam je kot član žirije sodeloval tudi pri mednarodnem natečaju Trafika prihodnosti, ki ga je razpisala revija, navdušili so ga predlogi, v oceno jih je namreč prispelo kar štirideset z različnih koncev.

Poročali smo o oživljanju zaprtih kioskov v Španiji, ki so jih pod imenom News & Coffee prilagodili duhu časa. Presenetilo pa jih je, da osrednji vir dohodkov ni postala kava s poreklom, ki jo pražijo sami, ampak so najpomembnejše ostale revije. Ob ponudbi dnevnih časopisov prinašajo nove izdelke, hkrati pa ustvarjajo simbiozo med sosesko in ljudmi, je za Delo poudaril eden od soustanoviteljev podjetja News & Coffee Pablo Pardo.

Na veliko v Irak

Španije sogovornik res ne omenja, a našteva številna druga mesta in države, kjer so kioski z njegovim podpisom, med njimi so celo Avstralija, Nova Zelandija ter Ciudad de Méxicu. Potem ko se je s proizvodne linije Imgrada po Jugoslaviji in svetu – zlasti v Irak, kjer so jugoslovanska podjetja gradila ceste, so potovali celi konvoji kioskov z vlakom, tovornjaki in ladjami – razširilo okoli 7500 modulov, pa je K67 ponoven revival doživel v novem mileniju.

V kioskih so včasih prodajali časopise in revije, hot doge, sladoled ter drugo jedačo in pijačo, pogosto so bili postavljeni pri zapornicah ob vstopih v kakšno stavbo ali tovarno, kot plačilna hišica za parkirnino. FOTO: Igor Zaplatil

Leta 2003 ga je ena najprepoznavnejših sodobnih umetnic (in arhitektka) Marjetica Potrč v Moderni galeriji postavila v umetniško instalacijo Naslednja postaja Kiosk/ Next Stop, Kiosk. Tedaj je tudi direktorica in kustosinja Moderne galerije Zdenka Badovinac opravila obsežno analizo oziroma študijo o fenomenu K67, ki je bil leta 1970 vključen v zbirko MoMA.

»Leta 2004 je bil kiosk uvrščen tudi na razstavo v Rotterdamu, na kateri so prikazali arhitekturo in urbanizem v nekdanjih državah za železno zaveso, nas so uvrstili zraven, četudi Jugoslavija tam ni bila, imeli smo potni list in smo lahko potovali. Ta kiosk se je nato vrnil, odkupili so ga pri Obalnih galerijah, v Monfortu je deloval kot blagajna. Pred dvema mesecema sem ga še videl v Kopru, je pa to zadnji kiosk iz serijske proizvodnje,« pravi arhitekt.

Med najodmevnejšimi, če ne najpomembnejša, je bila postavitev kioska na veliko retrospektivno razstavo jugoslovanske arhitekture 1948–1980 v Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, na kateri so ga postavili prav na vhod. Sogovornik razkriva, da so ga predstavniki muzeja kupili v Sloveniji ter ga obnovili v svojih restavratorskih delavnicah.

K67 je zamikal tudi pristojne v podjetju Times Square Alliance, ki upravlja istoimenski newyorški trg in vsako leto pripravi oblikovalski dogodek NYCxDesign, da so leta 2019 poiskali starega, ga v zelo kratkem času obnovili ter ga postavili na stičišče 45. in 46. ulice z Broadwayem. Eden je romal tudi na mini retrospektivno razstavo, posvečeno Mächtigovemu K67, na univerzi ETH v Zürichu.

Saša J. Mächtig je za osnovno barvo določil rdečo, navdušil ga je radijski sprejemnik Brionvege, sicer pa so bili tudi drugih barv. FOTO: Blaž Samec

Rumenega so pred petimi leti postavili na notranje dvorišče nekdanje tovarne Pelikan, zdaj tovarne očal Mykita v berlinskem Kreuzbergu, v njem pa prodajajo napitke, sendviče in prigrizke. Belega imajo na letališču Berlin – Tempelhof, kjer prav tako funkcionira kot prodajno mesto »take-away« ponudbe. Tega so sami našli na Poljskem in ga obnovili. Na pariški teden mode v Palais de Tokyo pa ga je lani postavila znamka Bottega Veneta ob svoji 60-letnici.

»Lani so enega postavili v Londonu, kjer ga naročnik uporablja kot mini enoto za prodajo izdelkov iz ponudbe dodatne opreme za mobitele in podobno. Tudi v Stockholmu je v uporabi podjetja, ki se ukvarja z razvojem in inovacijami s področja moderne tehnologije. Pri nas pa jih lahko srečamo na letališču Brnik, vanj je umeščena gostinska ponudba, z istim namenom stoji na osrednji ljubljanski tržnici, v hiši Emorium v ljubljanskem BTC ter v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje,« je Martina Kunčić iz avtoličarskega podjetja naštela primerke, ki jih je mogoče še videti na ulicah.

Poudarila je, da je od obnove teh, ki še stojijo po Sloveniji, preteklo že nekaj let, zato so na letos prenovljenega za Delo še ponosnejši. Veseli jih, da so ljudem še vedno všeč in da s seboj prinašajo toliko lepih spominov.

Poliester je mogoče fantastično obnoviti, če je v zdravem stanju, tako da je v resnici zelo ekološki material, pravi arhitekt. Obnovljeni kioski iz avtoličarske delavnice pa se poslej svetijo kot zloščeni avtomobili. FOTO: Arhiv Plut

Poliester je mogoče fantastično obnoviti

Vsakokrat, ko imajo priložnost obnoviti kakšen primerek, dodajo kaj novega, ga izboljšajo oziroma prilagodijo naročnikovim željam in potrebam.

»Prizadevamo si, da bi obnovili proizvodnjo, in to z izboljšavami, ki smo jih preizkušali pri prenovah. Vse, kar smo dognali, bomo lahko vgradili v novo linijo. Poliester je mogoče fantastično obnoviti, če je v zdravem stanju, tako da je v resnici zelo ekološki material. V tej 'sendvični konstrukciji' iz ojačanih poliestrov je pena, ki je povezana v kompaktno konstrukcijo, v notranjosti pa so cevi, po katerih gre električna napeljava,« je avtor pojasnil njegovo zgradbo.

Delov kiosk ima komandno linijo, na kateri bo mogoče upravljati razsvetljavo, klimo, ogrevanje, talno kurjavo in rekuperator, vse to so je nekaj novosti, ki jih terjajo sodobni uporabniki. Originalni so se, denimo, v poletni vročini radi pregrevali že pred desetletji. Preizkusili so tudi nekaj različic plafonjer – tista, ki se je izkazala, bo postala del obvezne opreme.

Patent za pet kvadratnih metrov velik K67 je bil podeljen konec 60. let, večjo različico K21, ki meri deset kvadratov, pa je Machtig zaščitil leta 2005. Med izboljšavami obnovljenih v primerjavi z originalnimi sogovornik omenja še to, da sta njegova zunanjost in notranjost zdaj termično obdelani in zato odpornejši na vremenske vplive in prašne delce, čeprav, opominja, ga kaže redno vzdrževati s krpo in detergentom.

Rabljenih kioskov je vse manj, predvsem pa takih, ki so sploh še v primernem stanju za obnovo. Velikokrat so na določenih mestnih poškodovani in zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom lahko postanejo povsem neuporabni. Delovega vsekakor čaka novo življenje, odpiral se bo mestu, bralcem, poslovnim partnerjem, tako s prodajo edicij in dopolnjujočimi izdelki kot tudi s srečanji in debatami z Delovimi novinarji in posebnimi gosti pa naj bi se krepila kultura branja.