Kultni slovenski kiosk sredi New Yorka

Nekoč smo imeli kiosk. Naš kiosk. Večinoma živahne rdeče barve. Kiosk K67 industrijskega oblikovalca Saša J. Mächtiga. V njem smo kupovali časopise, cigarete, bazuke, pred njim smo čakali na sladoled ali vroč krompirček, iz njega nam je roka pomolila parkirni listek ali šop fotokopij. Zdaj je skoraj izginil iz Slovenije, imajo pa ga v New Yorku. Na najbolj prometnem trgu Times Square, po katerem se vsak dan sprehodi skoraj pol milijona ljudi.



Kiosk je del projekta Design Lab, s katerim želi podjetje Times Square Alliance, ki upravlja javni prostor newyorškega trga, pritegniti v Veliko jabolko dosežke svetovnega oblikovanja. Vsako leto namreč pripravijo prireditev NYCxDesign. Prizorišča so poleg osrednjega na Times Squaru razpršena po celotnem New Yorku, toda kiosk je dobil posebno mesto. Stoji na stičišču 45. in 46. ulice z Broadwayem, v času prireditve do 22. maja je bilo v njem informacijsko središče za oblikovalski paviljon, zdaj pa ga čaka novo življenje. Kiosk so namreč v podjetju odkupili in bo postal pravi »newyorčan«.

In kako so prišli do tega reprezentativnega kosa slovenskega oblikovanja? Kot pravi Victoria Milne, oblikovalka, ki vodi Design Lab, so ga videli na lanski razstavi H konkretni / K betonski utopiji v Momi, newyorškem muzeju moderne umetnosti, na kateri je bila predstavljena jugoslovanska arhitektura od leta 1948 do 1980. Kiosk je obiskovalca pozdravil že pri vhodu. »V podjetju težko najdemo primerne kioske za trg, K67 pa je odličen, preizkus časa je dobro prestal, prav tako nas navdušuje zgodba, zgodovina, ki jo ima za sabo.« Kakšna bo njegova funkcija oziroma kaj bo v njem, še ni jasno, zgodovina kaže, da lahko marsikaj, še pravi Milnejeva, gotovo pa bo to aktiven kiosk na atraktivni lokaciji. Najverjetneje kot infotočka. Morda kot hišica za hitro prehrano. »Trudimo se povezati javni prostor z novimi idejami oblikovanja. Raziskujemo to področje in se učimo. Ker pa nismo muzej, za trg potrebujemo stvari, ki delujejo.«



Odziv mimoidočih je pokazal, da slovenski oblikovalski kos vzbudi pozornost. Ustavljali so se tam, spraševali, kaj je to ... V času prireditve je v bližini kioska stala tudi prepoznavna klop danskega oblikovalca Joeja Douceta, izdelana v tehniki 3D-tiskanja. Lani je podjetje naročilo serijo modularnih korit za rastline Island Collection oblikovalca Brada Ascalona.

Bistvo: velika inovacija

K67 sodi med vrhunce slovenskega oblikovanja. Sergej Pavlin je oblikoval stekleničko za kokto, Niko Kralj stol Rex, Davorin Savnik telefon Iskra, Saša Mächtig pa je s kioskom dal odgovor na probleme urbane opreme v Ljubljani. »Na enem od sestankov sem slišal, da v Ljubljani ni primerne ulične opreme in kako bi rabili nove prepoznavne kioske,« se je v nekem intervjuju spominjal tistih časov.



Industrijski oblikovalec, ki je kariero začel z nadstreškom kavarne Evropa, med drugim pa je avtor številnih elementov druge cestne opreme, kot so telefonske govorilnice, oglasne omarice, koši za smeti, je idejni projekt za kiosk ustvaril leta 1966, številka 67 označuje letnico, ko je bila pripravljena dokumentacija za patent, takoj zatem se je za proizvodnjo začelo zanimati ljutomersko podjetje Imgrad. Najpomembnejši del zgodbe je bila inovacija. Ali kot je oblikovalec povedal v pogovoru za Delo: »Dobil sem idejo o križnem elementu in preboju dveh cevi. To je tudi bistvo tega kioska.« Čisto preprosto pa: K67 je mini arhitektura za katerikoli prostor, pri čemer več manjših enot lahko združimo v večjo.

Po predstavitvi strokovni javnosti na razstavi slovenske arhitekture leta 1968 in prvi razstavi prototipov v Ljutomeru so modularne večnamenske enote zakorakale po vsej Jugoslaviji, a tudi v tujino. Prvi prodor je avtor doživel že zelo kmalu. Leta 1970 je navdušil urednike pri svetovno znani reviji Design. Zaradi članka Low life from the streets ga je Moma sprejela v svojo zbirko dizajna 20. stoletja. In sicer kot drugi jugoslovanski izdelek, poleg mikrofona Marka Turka. Mächtigov kiosk so izbrali tudi za opremo olimpijskih iger v Münchnu. »Rdeče hišice iz Jugoslavije« naj bi stale ob živahni Kaufingerstrasse. Mestna uprava je takrat namreč razpisala natečaj za ureditev mestnega jedra, zmagal je arhitekt Winkler, potrebovali pa so tudi elemente cestne opreme. Slišalo se je obetavno, Delo je denimo februarja 1972 že pisalo o »prvi naši zmagi na olimpijskih igrah«. Vendar naročilo nikoli ni bilo izpolnjeno. Tovarna je namreč pogorela.

Novo življenje

V naslednjih desetletjih, tja do devetdesetih, naj bi kiosk izdelali v deset tisoč kosih, prodanih pa naj bi jih bilo 7500 po Jugoslaviji in vsem svetu, od Nemčije do Kanade, Nove Zelandije in Japonske. Gotovo so k celotni zgodbi prispevala tudi nesoglasja med oblikovalcem in tovarno. Kot je povedal Mächtig pred časom, se je, da bi tovarno prepričal o nujnih izboljšavah, odpovedal večjemu delu svoje licenčnine in jo vložil v razvojni sklad. Vendar se je zapletlo, sledile so tožbe, podjetje je propadlo. Kioske danes bolj ali manj revitalizirajo in stojijo marsikje. Ljubitelji tega kultnega modela jih restavrirajo in jim dajo novo življenje. V Ljubljani eden stoji pri dermatološki kliniki, v njem domuje varnostnik, drugi je na trnovskih vrtovih, za fakulteto za arhitekturo, v funkciji vrtne ute.

Vidimo ga še na gradbišču Pri Čadu, kot bife ob Erjavčevi, v novem parku na vogalu Resljeve in Masarykove, v BTC-ju ga imajo kot infocenter, kot kolesarsko počivališče ga lahko vidite pri vstopu v Kranjsko Goro ... To še ni vse. Eden stoji celo na smučišču pri Melbournu, drugi je v berlinski hiši Mykita, en primerek je razstavljen na prestižni univerzi ETH v Zürichu. Barve: različne, a se zdi, da je rdeča še vedno edini pravi original.




Skratka, kakorkoli obrnemo, pol stoletja po rojstvu kiosk še malo ni samo dediščina. Ampak še kako uporabna dediščina.