Nova Mozirska koča v lesu in kamnu ohranja lokalno alpsko arhitekturo

Po hudem požaru februarja 2021 danes na lokaciji prejšnje koče – na južnem pobočju Boskovca, najvišjega vrha Golt – že stoji­ nova Mozirska koča. V njej se prepletata preteklost in prihodnost, ki sovpada s stanjem lokalne alpske arhitekture, naravna materiala les in kamen pa odsevata kuliso območja, na katerem je koča zgrajena.

Posebnost nove Mozirske koče je, kot je za Delo povedal predsednik PD Mozirje Boštjan Goličnik, da je prijazna do invalidnih oseb, nizkoenergetska, obenem pa posnema značilen videz planinskih koč. PD Mozirje jutri ob 12. uri vabi na odprtje. »Čas je, da se snidemo v novi Mozirski koči in jo z dobrimi željami pospremimo na pot njenega poslanstva, nudenja toplega in varnega zavetja obiskovalcem od blizu in daleč.«

Arhitektka Mozirske koče Maja Bezovšek (arhitekturni studio Minca) je za Delo pojasnila, da so se na prvih sestankih poigravali z idejo o sodobnejšem videzu, a je na koncu prevladala želja planincev po tradicionalni podobi. Želeli so si kočo, ki jo bodo radi obiskali in zanjo skrbeli. Dodala je, da »koča, ki je pogorela pred dvema letoma, z arhitekturnega vidika ni bila posrečena. Videlo se je, da je bila deležna predelav in dozidav, ki niso sledile celovitemu razmisleku. V arhitekturnem smislu je bil moj glavni cilj zasnovati objekt, ki bo funkcionalno in oblikovno smiseln in skladen.« Navdih so črpali iz vseh izvedb nekdanje Mozirske koče, tradicionalni in tudi sodobni alpski gradnji. Koča sicer na prvi pogled bolj spominja na tisto iz leta 1953.

Klasični alpski slog se prepozna po uporabljenih materialih, dvokapni strmi strehi, ganku z leseno ograjo, po razporeditvi in velikosti oken ter lesenih polknih. »Osnovno načelo alpske gradnje je prepletanje kamna in lesa: v kletni etaži je osnovni gradnik kamen, v zgornjih etažah pa les. Gre za praktičen pristop masivnega podstavka, ki nosi hišo in kljubuje vlagi, ter lažjega nošenega dela iz materiala, ki je bolj dostopen in ga je enostavneje obdelovati. Veliko lesa je uporabljenega tudi v notranjosti, lesena je oprema sob za goste, kakor tudi oprema v jedilnici. V kuhinji in sanitarijah higienske zahteve prevladajo nad romantiko, zato so stenske obloge in oprema iz keramike oziroma inoksa,« je povedala Maja Bezovšek. Na fasadi je uporabljen macesen, konstrukcija in notranja oprema pa sta iz smreke.

Arhitektka je izpostavila prav fasado, ki je narejena iz kosmatenih macesnovih desk. »To deluje rustikalno, vendar so te deske različnih širin in debelin ter montirane z razmikom. Celoten vtis je razgiban in hkrati enostaven videz, ki deluje zelo moderno.«

Kamen lokalnega izvora je ostal enak

Sogovornica je pojasnila, da je, če primerjamo prejšnjo in novo kočo, kontinuiteta v prostorski umestit­vi, smereh glavnih dostopov, v velikosti objekta in uporabljenih materialih ter detajlih, denimo krušni peči. Kamen je lokalnega izvora, enak, kot je bil pri stari koči.

Glavna razlika je v tlorisni zasnovi z bolj optimalno razporejenimi prostori in da je stavba dostopna tudi invalidnim osebam. »Glede na to, da za planinske koče to ni predpisano, bo Mozirska koča ena od redkih pri nas, ki so prijazne do invalidov.«

V prvem nadstropju je šest sob s po dvema in do največ šestimi ležišči. Dve sobi imata lastno kopalnico, za preostale so urejene še tri skupne kopalnice (za ženske, moške in invalide). V mansardi so dve sobi s skupnimi ležišči, žensko in moško stranišče ter tuš. Skupno je okrog 45 ležišč. V notranjosti zgradbe je 50 sedišč, zunaj pa 30: vsa so namenjena dnevnim obiskovalcem in gostom, ki bodo v koči prespali.

Vsebino dajo koči ljudje

Arhitektka je dodala, da imajo ljubitelji hribov svojo predstavo o planinskih kočah. »Ne želimo si hotelske nastanitve ali postrežbe kot v boljših restavracijah. Smo pa vendarle čedalje zahtevnejši in pričakujemo višji standard kot nekoč: bolj prostorne in svetle sobe, udobne postelje, čiste kopalnice, odlično hrano in prijazno postrežbo. Vendar je stavba sama po sebi samo prazna lupina, vsebino ji dajo ljudje. Če bodo planinci kočo vzeli za svojo, bodo s tem izpolnjena tudi moja pričakovanja.«

Dodala je, da je zadovoljna s potekom dela in končnim rezultatom, četudi se je projektiralo pod časovnim pritiskom in je, gledano z distance, vedno nekaj, kar bi bilo mogoče narediti drugače. »Kako stavba dejansko funkcionira, bo pokazal čas.«.

Na Golteh pogorele tri koče

Mozirska koča na Golteh je bila ena od najstarejših pri nas, zgradili so jo leta 1896. Prvič je pogorela med drugo svetovno vojno, drugič v gozdnem požaru leta 1950. Pred zadnjim uničujočim požarom so jo mozirski planinci temeljito prenovili, izvedli energetsko sanacijo, kasneje pa uredili še leseno fasado. Kot lahko preberemo na spletni strani društva, je leta 1984 kočo prevzelo PD Mozirje. Nova Mozirska koča je po besedah predsednika PD Mozirje Boštjana Goličnika protipožarno varna, upoštevali so vse smernice in restrikcije za gradnjo takšnih javnih objektov. »Zato se kaj podobnega, kar se je zgodilo leta 2021, ne bi smelo pripetiti.«

Arhitektka je dodala, da je pri takšnem projektu nujno sodelovanje strokovnjakov s področja požarne varnosti, ki predpišejo zahteve ­glede odpornosti konstrukcije in materialov na ogenj, način ­evakuacije ob morebitnem požaru, opremo ... »Ko je stavba predana uporabnikom, je ta navodila treba upoštevati tudi ob vseh nadaljnjih posegih in prenovah, zelo pomembno je tudi človeško (ne)odgovorno ravnanje pri vsakdanji uporabi.«