Njegovi romani povzročajo napade panike

Njegove napete knjige o kvantni fiziki in teoriji iger obožujejo znani in slavni od Stephena Fryja in Björk do Baracka Obame. Čilski pisatelj Benjamín Labatut je eno najbolj slavnih in prepoznanih imen novejše latinskoameriške literature. Rodil se je v Rotterdamu in odraščal v Haagu na Nizozemskem ter v Buenos Airesu, zdaj živi v Santiagu de Chile in piše v španščini in angleščini. Njegov roman Slepa luč, ki je preveden tudi v slovenščino, je bil uvrščen v ožji izbor za mednarodno nagrado booker.

To je esejistični roman, v katerem piše o življenjskih zgodbah štirih velikih znanstvenikov 20. stoletja – Fritzu Haberju, Wernerju Heisenbergu, Alexandru Grothendiecku in Erwinu Schrödingerju. Razkriva nam, da je med genialnostjo in norostjo tanka meja, piše o ekscentričnosti, moči znanosti, koncu sveta.

Privlačni 44-letni pisatelj redko daje intervjuje in govori o sebi, pred kratkim je vseeno spregovoril za Guardian. »Ljudje me vedno sprašujejo, zakaj me tako zelo zanima znanost, in povem jim, da sem še kot otrok prebral vsa dela Douglasa Adamsa in od takrat naprej ne morem razmišljati drugače kot skozi prizmo znanosti.« Njegovi bralci verjamejo, da je odličen matematik in poznavalec fizike, a kot pravi, ne ve veliko in niti svoji dvanajstletni hčerki ne zna razložiti osnovnih matematičnih pojmov.

Prihodnost je temačna

»A verjamem, da lahko vseeno pišem knjige o znanosti, saj pisateljski um vodi sočutje, in ne razum.« To, kar ga navdušuje, so uganke, nerešljive skrivnosti. »Nisem resen mislec, sem pisatelj in to je velika razlika. Pisateljeva inteligenca mora biti živa in nezadostna, polna protislovij.« Tako imenovana avtofikcija in dela pisateljev, kot sta Rachel Cusk in Karl Ove Knausgård, ga ne zanimajo.

»Ta dva pisatelja se preveč ukvarjata sama s seboj, svet pa je veliko bolj zanimiv. Pri vsaki knjigi, ki sem jo napisal, sem se veliko naučil, kaj pa bi se naučil o znanosti, naravoslovju in drugih ljudeh, če bi pisal samo o sebi? Vem, da nisem izjemen pisatelj, zato se trudim, da so stvari, o katerih pišem, zanimive. Če bi imel izpiljen slog, bi morda tako kot Knausgård več pisal o tem, s kom sem spal in kaj sem jedel za zajtrk.«

Prepričan je, da bo umetna inteligenca v prihodnosti ogrozila človeštvo. »In to zaradi pohlepa, saj največje korporacije sveta tekmujejo med seboj, kdo bo ustvaril boljšo umetno inteligenco, in nihče več jih ne nadzoruje. Prihodnost je temačna.« Najbolj je vesel, kadar mu njegovi bralci povedo, da so ob branju njegove knjige doživeli panični napad, ker jih je bilo tako strah, da je konec sveta zelo blizu.