Neomejen dostop | že od 9,99€
V Poljanski dolini, deželi pod Blegošem, kakor ji rečejo, se je rodil in pred stoletjem svojo življenjsko pot sklenil Ivan Tavčar. Leto tega jubileja je ministrstvo za kulturo razglasilo za Tavčarjevo leto in skupaj z lokalno skupnostjo – kje drugje kot na dvorcu Visoko – napovedalo niz dogodkov, na katerih se bodo spominjali tega slovenskega politika, odvetnika, župana, predsednika številnih društev, predvsem pa pisatelja, ki se je vtisnil v kolektivni spomin s povestjo Cvetje v jeseni in romanom Visoška kronika.
Visoko so včeraj dopoldne prekrivali gosti oblaki, pa vendar je bilo slutiti tisto veduto, ki je navdihovala pisatelja, rojenega v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko leta 1851. V te kraje, natančneje v dvorec Visoko, se je vrnil desetletja pozneje, ko je bil že lep čas pomemben gospod in sta z ženo Franjo Tavčar kupila posest Kalanovih.
Tam se je tudi nesrečno sklenila zgodba te rodbine – Ana Kalan, poročena Hafner, ki je zadnja iz družine vodila posestvo, je namreč naredila samomor, ko je izvedela, da je njen sin Visoko prodal –, začela pa se je zgodba družine Tavčar na Visokem. Pa vendar sta ostali prepleteni, navsezadnje je zgodba rodbine Kalan pisatelja navdihnila, da je napisal Visoško kroniko, svoje zadnje veliko delo, ki naj bi postala trilogija, če ga tistega 19. februarja 1923 ne bi premagala smrt.
Kdaj je na mestu, kjer je danes dvorec Visoko, nekdanja poletna rezidenca Tavčarjevih, danes pa spomenik državnega pomena, nastala prva hiša, ni natančno znano. Kot je povedal Jure Ferlan, vodnik iz Zavoda Poljanska dolina, najbrž že v 13. stoletju. Posest so sredi 17. stoletja kupili lastniki iz rodbine Kalan in hišo na zdajšnjo velikost uredili v prvi polovici 18. stoletja. »Ta hiša je ena najbolj reprezentativnih primerkov bogate podeželske arhitekture, kakršno si je kmečki človek lahko privoščil. Resda se imenuje dvorec, a tukaj ni bilo nikoli plemičev,« je poudaril Ferlan.
Pred hišo je zeliščni vrt ali gartelc, kakor ga poimenuje vodnik, ob njem prav tako prenovljen hlev, na vrtu pa star kozolec, ostanek sušilnice za sadje in še nekaj starih sadnih dreves, in pod kapelico lepo izravnan del travnika, kjer je Ivan Tavčar dal urediti prvo teniško igrišče na slovenskih tleh. »To seveda ni bilo igrišče, kakršna poznamo danes. Travo so lepo pokosili, z apnom naredili črte in postavili mrežo, oblekli so se v belo in igrali z lesenimi loparji,« opisuje vodnik. Na hribčku nad igriščem je družinska grobnica s kapelico, ki jo je Tavčar prav tako skrbno načrtoval kot svoje zadnje počivališče. Tudi to obeležje pripoveduje ne le o njegovem življenju, temveč tudi o življenjih njegovih potomcev.
Čeprav je bil Tavčar strog gospod, kakor ve vodnik povedati na osnovi pripovedovanja domačinov, ki so delali pri družini, so ga v teh krajih zelo spoštovali, tudi zaradi tega, kar je dosegel. Rodil se je namreč v kmečki družini s sedmimi otroki; sprva se je šolal za duhovnika, a je hitro pokazal, da ni iz pravega testa, saj je prekršil predpise ljubljanskega deškega zavoda, ko se je ponoči naskrivaj splazil čez vrtni zid, kakor je mogoče prebrati iz zapisov na spletni strani Airbeletrina.
Srednjo šolo je nato dokončal v Novem mestu in Ljubljani, na Dunaju pa doštudiral pravo; za študij se je odločil tudi zaradi prepričanja, da bo pravnik najbolj koristil slovenstvu. Po opravljenih pripravništvih in odvetniškem izpitu je odprl svojo pisarno v Ljubljani, a opravljal še številne druge vloge. Kot eden izmed vodilnih politikov liberalne stranke, deželni in državni poslanec na Dunaju ter ljubljanski župan se je povzpel v vrh takratnega javnega življenja; bil je poverjenik za prehrano v prvi slovenski narodni vladi, leta 1920 je bil izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS, s čimer je bil nosilec visokih političnih funkcij dveh držav, Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS.
Ta je sodeloval pri ustanavljanju pisateljskega, dramatičnega, pravniškega društva, predsednikoval je ljubljanskemu Sokolu in celo Klubu slovenskih biciklistov, prvi slovenski kolesarski organizaciji. V gospodarstvu je pustil sled kot soustanovitelj Mestne hranilnice in Ljubljanske kreditne banke, prve samostojne slovenske banke, če naštejemo le nekaj funkcij, ki so jih izpostavili tudi ob včerajšnji predstavitvi Tavčarjevega leta v dvorcu Visoko.
»Tu so nastale pomembne pripovedi o naši dolini in dogajala so se visoka protokolarna srečanja. Ko smo pred enajstimi leti objekt začeli obnavljati, smo točno vedeli, kaj nas čaka danes: obeležitev stoletnice pisateljeve smrti,« je med drugim poudaril župan občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež.
»Pod visoko glavo starega Blegoša … Temu ni mogoče nič dodati ali odvzeti, mislim, da nimamo boljšega promotorja Poljanske doline, kot je bil prav Ivan Tavčar,« je Elizabeta Rakovec, direktorica uprave občine Gorenja vas - Poljane, orisala pomen pisatelja za lokalno skupnost. »Tavčar nam veliko pomeni tudi zato, ker je z veliko ljubeznijo pisal o tej dolini. Kar naprej ponavljamo njegov slavni rek, da ni nikjer lepše pomladi kot v Poljanski dolini. V literaturi je izražal tudi poljanski karakter, delavnost, opeval kmečko življenje. Čeprav je bil del gospode, se je znal približati preprostemu človeku.«
Kako so v Poljanski dolini povezani s pisateljem, je mogoče ugotoviti že po imenih tamkajšnje osnovne šole v Gorenji vasi in kulturnega društva iz Poljan z močno dramsko sekcijo, ki je uprizorilo številne Tavčarjeve zgodbe. Tudi Cvetje v jeseni, vendar v poljanskem narečju, in ne v gorenjskem, v kakršnem je bil posnet film, kar je domačine po pripovedovanju Jureta Ferjana zelo zmotilo.
Da je bil po drugi strani z domačimi kraji zelo povezan tudi Tavčar, je med drugim poudarila dr. Urška Perenič, predsednica programskega odbora Tavčarjevega leta, saj je vse življenje lovil ravnotežje med krajem, od koder je izhajal, in mestom ter širnim svetom, kamor je kot večina slovenskih literatov tedanjega časa odšel po znanje. »A ne, da bi tam ostal, temveč zato, da bi se vrnil, opremljen z novimi znanji in izobrazbo, in kar je pomembno, gospodarsko opolnomočen. Tavčar se ni vrnil v kajžo, vrnil se je v dvorec in se tu ustalil.«
Kot je dodala, se želijo ob stoletnici njegove smrti Tavčarja spominjati kot vsestranskega moža, predvsem pa kot literata, ki se je k pisanju vrnil v zadnjih letih svojega življenja: »Ko je konec 19. stoletja začel v samozaložbi izdajati svoja dela, ki so se mu zdela najboljša, je zapisal, da ga je politika izčrpala in mu popila moči, zato čuti potrebo, da se vrne k literaturi. Torej je bila literatura zanj nekakšno zatočišče in prostor svobode,« je še dejala Urška Perenič, ki bo jeseni izdala knjigo o Tavčarju z naslovom Na valovih življenja.
Ob začetku Tavčarjevega leta, katerega ambasadorka je Milena Zupančič, glavna igralka iz filma Cvetje v jeseni, je izšla knjižica Poklon visoškemu gospodu, v kateri je zbran program letošnjih dogodkov. Med njimi bodo literarni natečaji in izzivi, vodeni ogledi, predavanja, kulinarični dogodki ter filmski večeri. Pripravljajo tudi Tenis v belem, kakor so poimenovali turnir, želijo pustiti pečat na Maratonu Franja, ki poteka tod, pripravili bodo tudi lovski praznik. Eden izmed osrednjih dogodkov bo slavnostna akademija, 28. maja v Sokolskem domu v Gorenji vasi, ki prav tako praznuje sto let in je ob odprtju nosil Tavčarjevo ime. Proti koncu leta pripravljajo še simpozij o Tavčarjevi zapuščini, spomnili pa se ga bodo tudi z dogodkom v parlamentu na Dunaju, kjer je deloval kot poslanec. Prav med sejami državnega zbora je menda, kot je še drobec iz njegovega življenja razkrila Urška Perenič, napisal zgodovinski roman Izza kongresa.
V izdaji Tavčarjevega dela Cvetje v jeseni iz leta 1950, ki jo je v zbirki Klasje založila Državna založba Slovenije, je ob koncu obširnih opomb dodan tudi zemljevid krajev, ki so v tem delu omenjena. Ta zemljevid, precizno narisan na roko, je za knjigo prispeval profesor France Planina, slovenski geograf, kartograf, pisatelj, učitelj in biolog. Ob letošnjem Tavčarjevem letu so ti kraji v Selški in Poljanski dolini, ki so dobili svoje mesto tudi v povesti Cvetje v jeseni, lahko dobra ideja za kakšen izlet, je mogoče prebrati na spletni strani občine Gorenja vas - Poljane. Po teh točkah načrtujejo tudi vodenja, prav tako po Tavčarjevi Ljubljani.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji