Nesrečni črni sandali

Že drugič v enem mesecu sem nesla k čevljarju isti par sandal. Nisem prepričana, ali je spet šel v popravilo isti čevelj kot zadnjič ali se je tokrat strgal drugi. V vsakem primeru me je zelo jezilo, ker obuvalo, čeprav ga sestavlja le podplat in nekaj trakcev, ni bilo poceni, pa se je uničilo že po slabem tednu. Prvič sem se seveda igrala tudi z idejo, da bi čevlje, ki očitno niso posebno kakovostni, preprosto vrgla v smeti. Na koncu sem bila vesela, da jih nisem. Popravilo je stalo le nekaj evrov, čevlji so mi všeč in, kot rečeno, tako rekoč novi.

Nesrečni črni sandali so me napeljali k premišljevanju, koliko stvari, ki bi jih lahko še uporabili in popravili, preprosto zavržemo.

Ste vedeli, da na Trubarjevi, v središču prestolnice, gospa popravlja dežnike? Jaz to že dolgo vem, pa pokvarjeni dežniki pri naši hiši kljub temu romajo v smeti, ker popravljalnica ni na poti, ker pokvarjen dežnik vedno, ko grem v center, pozabim, ker se mi ne da. Ni čudno, da gre planet k vragu.

Obstaja tudi druga skrajnost, ki jo uteleša moja mati, ženska hrček, ki ne vrže stran ničesar in postane živčna, če hočeš kaj vreči stran namesto nje. Verjemite, večkrat sem poskusila. Pri enainsedemdesetih še vedno hrani svoj maturantski kostim, ker bo »nekoč morda še prav prišel« in »ker mi bo mogoče nekoč še prav«, čeprav vsi dobro vemo, da se to ne bo zgodilo. Njej na čast in v upanju, da bo pomagalo, sem pred leti celo napisala članek o hoarderjih, torej ljudeh, ki bolestno kopičijo stvari.

Čeravno mati ne spada (povsem) v to kategorijo, sem jo hotela spodbuditi, da bi se vendar znebila vsaj kakšne malenkosti.

Se je pa pred leti zgodila smešna stvar. Kot mlada novinarka sem imela intervju s predsednikom države, v omari pa ničesar primernega. Oblekla sem mamin maturantski kostim.