Mladost z Rajkom Dujmićem

Leta 1981 sem si kupila prvo vinilko. Stara sem bila deset let. Pod Maxijem, kjer je bila za stekleno izložbo velikanska prodajalna plošč, sem izbrala Nove fosile. Njihov četrti album Budi uvijek blizu. Na ovitku plošče je bila fotografija skupine kot v nekakšnem starem ovalnem okvirju. Pevka Đurđica Barlović z znamenitim blond pažem in v zlatih hlačah je sedela, okoli nje so stali moški člani zasedbe v črnih hlačah in belih srajcah s kravato. Edini z belo kravato je bil šef benda. Rajko Dujmić. Deški obraz, lasje, ki padajo na čelo, nasmeh do ušes. Zdelo se je, da je najmanjši od vseh. Za celoten album, ki je postal diamantni (pol milijona prodanih izvodov), je napisal glasbo. O »košulji plavi«, ki diši po njem. Tonki, ki je odšla. Ključu, ki čaka pod predpražnikom. In Saša, »e, moj Saša ...«.

Čeprav je bila skupina ena od najpopularnejših v Jugoslaviji, sem med vrstniki v naslednjih letih obveljala za poslušalko glasbe z morskih teras. Medtem ko so v njihovih domovih odmevali od staršev podedovani ritmi Jimija Hendrixa, Janis Joplin ali Beatlov, prihajale so prve uspešnice Madonne, Duran Durana, Nene, rojevala se je slovenska alternativna scena novega desetletja, so v moji sobi Novi fosili peli o ljubezni. O poljubih, ki jih ni več ali pa še bodo. O lepih rečeh, ki se zgodijo, in žalosti, ko prvih ni več. O tem, kako bo vse, kot je bilo nekoč.

Leta so šla mimo, v skupino je prišla nova blondinka, Dujmić je še naprej ustvarjal glasbo, jaz sem kupovala nove plošče. Najprej je razpadla skupna država, nato je razpadla še skupina, svet se je spremenil, jaz sem odrasla. Prišli so novi glasbeniki z drugačno glasbo in drugačnimi besedili, mlade generacije niso več imele pojma, kdo so bili Novi fosili. A iz zvočnikov se je tu in tam vseeno zaslišalo Mileno, Zrinko, Diridondo, Ja sam za ples, Za dobra stara vremena ...

»Hvala ti za dobre stare čase, Rajko,« je od torka slišati od vsepovsod.