Nepisana pravila

Dolgo sem prek skypa opazovala sina, kako se pogovarja s hčerko. Elavita je stara mesec in pol. A vse ve. Ve, da je mama najpomembnejše bitje na svetu. Ve, da jo očkovi poljubi pikajo, ker ima brado. A je kljub temu prepričana, da jo očka obožuje. Zelo dobro zna obrniti njun svet na glavo, zato je zanju od vseh velikih ambicij na koncu največja tista, ki se nanaša na tri najpomembnejša vprašanja: »Je jedla? Je spala? Kako je kakala?«

Ko ji je očka govoril, kako se bo, takoj ko bo malce večja, vozila z njim s kolesom, kako bosta skupaj tekla in kako se bo z njim potapljala v globoko morje, ga je gledala z resnimi očmi, nato pa se je nasmejala. Nisem bila več prepričana, kdo koga uči odraščanja. Vid svojo hčerko ali Elavita svojega očka.

On jo je obsipaval z izrazi ljubezni: »Ti si moje sanje, moje nebo, moj Buda.«

Ona njega z nasmehi.

Razmišljala sem, katere so tri najpomembnejše vrednote, ki jih lahko starši vsadijo v novo bitje. In jih hotela razvrstiti po pomembnosti. Kaj je na prvem mestu? Dobrota? Modrost? Ali morda lepota duše? Pred kratkim me je mlada mamica vprašala, ali mora enomesečno dojenčico vsakič vprašati, ali ji lahko zamenja pleničko. Menda je nekje prebrala, da je pomembno otroku od prvega dne vsaditi občutek, da lahko o vsem enakopravno odloča, da ima za vse svobodo izbire. »Te lahko vzamem iz posteljice?«

Hm, sem pomislila …, pravzaprav nisem nič pomislila. Elavita je mahala z ročicami in desno stopalo dvignila do obraza. Kot da bi hotela očku reči:

»Ko me vzgajaš, se drži treh nenapisanih pravil:
1.
2.
3.«

Samo pazi, da bo šlo po tem vrstnem redu, sem pomislila, ko sem listala učbenik Alana Forda o ustvarjanju najboljšega človeka za vse čase.