Tudi starost je lahko lepa, v lepih prostorih, z lepimi razgledi, v stiku z naravo in preteklostjo, v skupnosti, ki živi kot družina. To dokazuje medgeneracijski center, ki so ga na Ravnah na Koroškem odprli pred meseci. Center starejših KO-RA in obnovljeni dvorec Javornik, v katerem so uredili sodoben večnamenski objekt za dnevne oblike varstva, začasne namestitve za starejše, sta zgrajena po najnovejših standardih varstva starejših za čim bolj udobno bivanje, sledita pa tudi trajnosti in funkcionalnosti. Projektiranje celotnega objekta je delo priznane slovenske arhitektke Maruše Zorec, ki je za prenove spomenikov kulturne dediščine prejela že vrsto nagrad.

Grad Javornik iz 16. stoletja so na Ravnah dolga leta imenovali »mestna sramota«, saj je desetletja menjal lastnike in propadal (okoli njega je sicer nastalo veliko stanovanjsko naselje). A tokrat je šlo zares. Leta 2017 je grad skupaj s pripadajočimi zemljišči kupila ravenska občina in ga predala Koroškemu domu starostnikov.

Med novim objektom in glavno vzhodno fasado dvorca je nastal nekakšen »meeting point«, srečevališče vseh obiskovalcev in stanovalcev. FOTO: Tadej Bolta

»Počasi je začela nastajati idejna zasnova, kako različne programe varstva starejših, od medgeneracijskega centra do dnevnega varstva, od začasne do trajne oskrbe, povezati z dvorcem oziroma kako jih umestiti ob njega,« pojasnjuje Maruša Zorec. »Pritlični del današnjega programa ima večji javni prostor, nekaj začasnih dnevnih namestitev in trakt, kjer je danes uprava. V dvorec bo umeščena knjižnica s kavarno in manjšim razstaviščem, v skupnih prostorih bo omogočala druženje občanov in vseh prebivalcev novega doma.«

Pri zasnovi so arhitekti skušali nadgraditi odlike, ki jih je dvorec imel. Med novim objektom in glavno vzhodno fasado dvorca je nastal atrij, ki povezuje tako stari dvorec kot vse nove vsebine z odprtim javnim ozelenjenim prostorom. Je nekakšen »meeting point«, srečevališče vseh obiskovalcev in stanovalcev. Na južni strani se dvorec odpira v historični park, najlepši pogledi pa se ponujajo na zahodni strani – na mesto Ravne na Koroškem in Peco v ozadju. Ta prizidani zahodni rizalit je bil izhodišče za novo zasnovo pritličnega trakta, ki se v celotni širini prav tako odpira z novo teraso proti zahodu.

Trajnosten objekt

»Imamo tri zunanje prostore, notranji vstopni atrij, južni park in zahodno teraso, vsi ponujajo različne mikroambiente za druženje ali samo posedanje, opazovanje narave, mesta pod seboj ali sončnega zahoda v daljavi,« poudarja Zorčeva.

Dvorec je bil po dolgih desetletjih v zelo slabem stanju, tudi statično, in še danes ni popolnoma dokončan, gradnja prizidanega programa pa je potekala v dveh fazah. Najprej pritlični del, pozneje prizidava pritličja z dvema etažama, ki je popolnoma lesena gradnja.

V pritličju je ob recepciji večja avla, ki se uporablja kot skupna jedilnica ali za razne družabne programe celega kompleksa. FOTO: Tadej Bolta

»Želeli smo, da je objekt trajnosten, da je grajen s trajnostnimi materiali. Izvajalci so temu prisluhnili in objekt je od pritličja do vrha v celoti lesen. Grajen je s križno lepljenimi ploščami in urejen tako, da izpolnjuje tako bivalne standarde kot druge tehnične zahteve. V vsaki etaži ima skupno kuhinjo in dnevni prostor, kjer se vsi stanovalci zberejo, tam se pripravlja in deli kosilo in potekajo družabni programi. Ta prostor in del sob imata odprte balkone, ki gledajo proti dvorcu in na mesto. V pritličju je ob recepciji večja avla, ki se uporablja kot skupna jedilnica ali za razne družabne programe celega kompleksa. Pritlični del se povezuje s pritličnim delom dvorca. V tem delu je niz sob začasnih prebivalcev, tistih, ki pridejo na okrevanje po bolnišničnih posegih ali pa so tukaj nameščeni, kadar so njihovi svojci odsotni.«

Skratka, gre za dom, zgrajen po najnovejših standardih varstva starejših za čim bolj udobno in prijetno bivanje. Arhitekti pa so mislili tudi na zaposlene, zasnovali so arhitekturno kvalitetne prostore, lepe garderobe, skupne čajne kuhinje. »Da bi jim tudi tako izkazali hvaležnost, da bi vsi skupaj dobro živeli. Nenazadnje smo se ukvarjali tudi s krajinsko ureditvijo, da bi zunanje površine prav tako dobile svoj značaj in postale zeleni prostori za stanovalce.«

Dvorec je razmeroma majhen, ima eno vstopno vežo s krožnim stopniščem, deloma z ohranjenimi stebrički. V vsaki etaži so trije ali štirje prostori. V dvorcu bo knjižnica s kavarno, ob tem bodo razstavljali najstarejše proso, ki so ga arheologi našli, ko so tukaj izvajali arheološka izkopavanja. Ta del sicer še ni povsem dokončan. V nadstropju bodo prostori za uslužbence, v mansardi se je načrtoval bivalni atelje za enega umetnika.

FOTO: Maruša Zorec

V novem delu so zagotovili 25 mest za stalne prebivalce, v pritličju 20 začasnih namestitev. Na koncu bo s še enim načrtovanim prizidkom prostora za 65 stanovalcev. Vsaka soba ima svojo kopalnico, v vsaki etaži so po ena negovalna kopalnica, bivalni prostor in enoposteljne sobe. Veliko je tudi raznih kotičkov, kjer je lahko stanovalec sam ali skupaj še s kom klepeta, sedi na balkonu ali v skupni dnevni sobi.

Vonj po piškotih

Kot še pove Zorčeva, se ji pri domovih za starejše zdi bistveno, da ponujajo čim širši spekter oblik bivanja, od pomoči na domu do asistentov, dnevnega varstva, medgeneracijskih centrov. Država spodbuja majhne bivalne skupnosti. To so skupnosti, primerljive z merilom družine. »Prenovili in dogradili smo tudi dom za starejše na Tirolskem in tam je prav tako takšen model: po deset sob okrog skupnega dnevnega prostora, kjer se ljudje zadržujejo čez dan, tam se kuha in potekajo družabne aktivnosti. Pomembno je, da to ni prostor, kjer stanovalci čakajo in gledajo televizijo, ampak da je življenje čim bliže načinu, kot živimo doma. Voh je čut, ki pri ljudeh najdlje ostane ohranjen, to nam je povedal dr. Jože Ramovš, z vonjavami ustvarjamo domačnost v domovih za starejše. Moram reči, da so vsi domovi v Italiji, ki sem jih obiskala, dišali po piškotih.«

Objekt je trajnosten, grajen s trajnostnimi materiali, od pritličja do vrha je v celoti lesen. FOTO: Tadej Bolta

Na Koroškem so vsi skupaj imeli še en izziv: da kulturna dediščina dobi žive vsebine. »Včasih so potrebni res težki, zahtevni ukrepi, da jo spet pripravimo za pogoje življenja. Tukaj je bilo stanje res zahtevno.«

Dvorec ima izjemno lego v mestnem prostoru. Z javnim programom omogoča prav vsem prelepe poglede na mesto, hkrati pa z živimi vsebinami postaja srečevališče prebivalcev in starejših. Ko bo prenova dokončana in odprta terasa najstarejšega dela, se bodo tudi tam odprli pogledi na spodnji del Mežiške doline in s tem povezava s ključnimi prostorskimi dominantami tega dela Koroške – Uršljo goro in Peco.

V novem delu so zagotovili 25 mest za stalne prebivalce, v pritličju 20 začasnih namestitev. Na koncu bo s še enim načrtovanim prizidkom prostora za 65 stanovalcev. FOTO: Tadej Bolta

Kot dodaja vodja centra Maja Pučelj Brunec, so vsi, ki stopijo v dom, navdušeni. »Začutijo, da so arhitekti ustvarjali z dušo in srcem. Stavba, ki jo označujejo odprtost, pretočnost, prostranost in svetloba, vabi vse generacije. In to je bil tudi naš cilj.« Brunčeva pove še, da je par, ki se je odločil za vrnitev na Koroško in skupno bivanje v domu, ob pogledu na les v sobah olajšano vzkliknil: Tu se bo dalo dihati!

FOTO: Mateja Celin