Prenova kot arhitekturna naloga par excellence

Aktualna razstava v ljubljanski galeriji Dessa poziva, naj prenova postane prva izbira, navsezadnje danes s premišljenimi arhitekturnimi posegi »skednji postajajo stanovanjske hiše, skladišča kulturni centri, tovarne pa muzeji«. Čeprav še vztrajajo predsodki, da je prenova dražja, bolj zapletena in polna neprijetnih presenečenj, naročniki se bojijo tudi, da bo zahtevala statično sanacijo oziroma da se bo vse skupaj zavleklo, pa so kustosi prepričani, da bi spodbujanje prenavljanja moralo biti del državne stanovanjske politike.

Izraba obstoječega stavbnega fonda je vzdržnejši način reševanja stanovanjskega vprašanja, z njo je mogoče prihraniti gradbeni material (oziroma ga ponovno uporabiti). Racionalnejša je tudi z vidika urbanizma in prostorskega razvoja, med drugim zaradi navezave na obstoječo komunalno in prometno infrastrukturo.

Kot so še opomnili avtorji, se s prenavljanjem individualne gradnje ohranjajo tradicionalni vzorci pozidave, skladna podoba naselij in anonimna dediščina, v mestih pa male zasebne zelene površine in mestno zelenje. Prenova slovi kot arhitekturna naloga par excellence, saj terja ustvarjalnost arhitekture. »Vsaka novogradnja ima podoben proces, rezultat in proces vsake prenove pa sta posebna.«

Hiša Glince, Glince, Arrea arhitektura, 2022

Pri hiši na Glincah so z dolgo streho kot eno potezo povezali staro hišo in leseni prizidek. FOTO: Tadej Bolta

Glince pri Šentvidu v Ljubljani so bile nekoč harmonična primestna gručasta vas enostavnih hiš z dvokapno streho, nanizanih okoli vaške cerkvice. Prav med prenovo te stare hiše je naselje močno spremenilo svojo podobo; s sodobno modernistično arhitekturo belih volumnov in ravnih streh je vas izgubila svojo identiteto in značaj in se spremenila v primestno spalno naselje.

»Lastniki so staro hišo, ki sem jo poznala tudi sama, nameravali podreti in na njenem mestu zgraditi večji objekt. K temu nismo želeli pristopiti, zato smo predlagali nadzidavo, ki bi jim omogočila večje bivalne površine. Zaradi značilne, izpostavljene čelne fasade, ki človeka nagovarja ob prihodu, se nam tudi ta zamisel ni zdela najboljša. Kmalu smo skupaj našli rešitev, da podaljšamo streho proti zahodu in pod njo umestimo dodatne bivalne površine,« pripoveduje arhitektka Maruša Zorec.

V starem, obokanem delu hiše na Glincah je kuhinja z jedilnim kotom in izbo, ki je odprta do ostrešja, v lesenem prizidku pa bivalni prostor s spalnicama in kopalnicama. FOTO: Tadej Bolta

Tako je nastala zasnova dolge strehe, ki je kot ena poteza povezala staro hišo in leseni prizidek. Ker se hiša ponekod odpira do ostrešja, je enotno streho čutiti tudi v notranjosti. Ta je povsem enostavna dvokapna – brez izrastkov in frčad. Notranji ometi so glineni, zunanji pa apneni. Lesena konstrukcija je obložena z leseno macesnovo fasado.

Medtem ko so v starem, obokanem delu hiše uredili kuhinjo z jedilnim kotom in izbo, ki je odprta do ostrešja, je v lesenem prizidku osrednji bivalni prostor s spalnicama in kopalnicama. Dom tričlanske družine ima na južni strani še zunanjo teraso. »Spominjam se, da me je poklical lastnik in dejal, da je zdaj, ko se z lastnimi rokami posveča hiši, spoznal, kako je vesel, da je ni podrl. To mi daje upanje, da je z nekaj več pozornosti in časa, ki ga nameniš naročniku, mogoče spreminjati stvari oziroma ohranjati tudi še tako drobno in anonimno arhitekturno dediščino,« je še poudarila sogovornica.

Hiša M21, Ljubljana, a2o2, 2021

Za prenovo stoletje stare hiše pri Koleziji je imela mlada družina omejen budžet, in namesto da bi denar vložili v olepševanje fasade, so ga raje namenili za obnovo notranjosti. »Hiša je bila večkrat prezidana, notranjost je bila temna, bilo je veliko manjših prostorov. Očistili smo jo vseh teh prezidav in dodanih plasti, podrli nekaj sten in ustvarili možnost krožnega gibanja.

Mlada družina je imela omejen budžet, in namesto da bi denar vložili v olepševanje fasade hiše M21, so ga raje namenili za obnovo notranjosti. FOTO: Ana Skobe

Ker ni bilo povezave z vrtom, smo jo naredili, v del osrednjega bivalnega prostora pa smo namestili veliko okno. To so bili pravzaprav vsi večji posegi,« našteva Andraž Keršič. V visokem pritličju so zdaj bivalni prostori, ki se odpirajo na vrt, v nadstropju pa zasebni prostori družine, spalnice, kopalnica in delovni prostor.

Ko so se lotili prenove, se je pokazalo, da gre za montažno leseno gradnjo, treba je bilo izvesti nekaj ojačitev, to pa je bila priložnost, da so del originalne konstrukcije pokazali – razkriva jo star lesen strop v bivalnih prostorih, ki so ga oluščili in namenoma pustili takšnega, kot je, z vsemi napakami, ki jih premore. Kot antipod lesenemu stropu so se odločili za belo barvan parket, s čimer so v prostor vnesli še več svetlobe.

Pri hiši M21 so arhitekti ustvarili le okvir za bivanje, večino so opremili lastniki, bodisi z novimi bodisi starimi kosi, tudi družinskimi. FOTO: Ana Skobe

»Z našo prenovo smo ustvarili okvir za bivanje. Oblikovali smo samo ključne kose notranje opreme, le nekaj nizkih omar in kuhinjo, vse drugo so opremili lastniki, bodisi z novimi kosi bodisi s starimi, tudi družinskimi, tako da so veliko prispevali h končni podobi svojega doma,« pripoveduje arhitekt.

Pri prenovi so v hišo vgradili le naravne materiale. Na lesenih stenah so na trstiki izvedli ilovnate omete z apneno barvo, med leseno konstrukcijo pa so za izolacijo vpihana celulozna vlakna, tako da hiša diha tudi po prenovi. »Čeprav je na zunanjosti objekta prenova neopazna, vseeno dokazuje, da je mogoče z majhnimi posegi doseči veliko spremembo. Včasih zadostuje že veliko okno,« je še poudaril arhitekt.

L21 – hiša NaGor, Ljubljana, Multiplan arhitekti, 2023

V asketsko pritlično prizidavo h krajni hiši v nizu L21 so arhitekti umestili kuhinjo, s tem pa hišo povezali z vrtom. FOTO: Ana Skobe

Vrstna hiša je končna v nizu stanovanjske soseske na Mirju. Ta je nastala kot plod skupne akcije arhitektov s težnjo iskanja po novih sodobnih konceptih bivanja in je vpisana v register stavbne in naselbinske dediščine Ljubljane. Marko Šlajmer, Bogdan Fink, Marjan Lešnik, Miloš Lapajne in njihovi kolegi so se povezali in izpeljali idejo o kolektivni zadružni gradnji (Progres – Mirje), univerza, na kateri so bili zaposleni, pa je odstopila zemljišče za takratne čase drzen graditeljski »eksperiment«. Kot pravita arhitekta Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah, se je ta model v več različicah uveljavil kot ustrezna formula pravega razmerja med kakovostnim bivanjem in sprejemljivo ekonomiko gradnje ter se zato razmahnil tudi po Jugoslaviji.

Hiša, ki sta jo obnovila, je zahtevala temeljito prenovo, a s tem nista hotela preglasiti njene močne zapuščinske sporočilnosti. Odstranili in očistili so notranjost, ostala je le zunanja lupina. Posebnost njene gradnje – po sistemu medetaž – so poudarili, bila je tudi vodilni element za reorganizacijo bolj odprtih medsebojnih povezav, ki se po vertikali pretakajo v posamezne prostore. Zato ima hiša ime NaGor.

Prenova je bila usmerjena k večji prostornosti tako po prerezu kot največjem izkoristku uporabnega prostora po etažah. Spomeniška služba na krajnih enotah, kot je ta, dopušča prizidavo v predvidenem rastru, tako so v asketsko pritlično prizidavo umestili kuhinjo, s tem pa hišo povezali z vrtom. S kuhinjske strani se odpira razgled na bližnjo staro vilo in njen vrt in Ljubljanski grad.

Posebnost gradnje – po sistemu medetaž – so pri prenovi hiše L21 poudarili, bila je tudi vodilni element za reorganizacijo bolj odprtih medsebojnih povezav. FOTO: Ana Skobe

Originalni naboj hiše so skušali iskati v detajlih, tako so na obnovljeno hišo namestili nove lesene rolete, ki jih na trgu ni več lahko najti, najbližjega izvajalca so našli v Srbiji, a prav ta senčila hiši dajejo pristnejši prvotni videz. Sogovornika pa sta navdušena predvsem nad še vedno močno prisotno idejo o medsebojni povezanosti soseske, ki se kaže na vseh ravneh sobivanja.

Mo(nu)ment, okolica Ljubljane, Alter arhitektura & design, 2023

Arhitekti sta pri hiši Mo(nu)ment prostor očistili nepotrebnega, predvsem barv, kontraste pa iskali v barvah materialov: betonu in orehovem furnirju. FOTO: Ana Skobe

Investitorji so si po dvajsetih letih želeli osvežiti interier hiše v okolici Ljubljane, in ker je bila klasično zgrajena hiša arhitekturno zelo dobro zasnovana – omogočala je odprt tloris –, večji gradbeni posegi niso bili potrebni. Kar sta arhitektki Janja Štibernik in Teja Sedmak spremenili, je bilo podrtje parapetov v kuhinji in jedilnici ter odprtje pogledov s panoramskima oknoma, nekoliko pa sta zmanjšali tudi shrambo na račun večjega prostora v kuhinji.

Hiša je bila prenasičena z barvami, tudi štirje betonski nosilni stebri, pobarvani z rdečo, so izgubili značaj osnovnega gradnika. »Prostor sva očistili vsega nepotrebnega, predvsem barv, kontraste pa iskali v barvah materialov: betonu in orehovem furnirju, iz katerega so pohištveni elementi,« osnovno zamisel pojasnjuje Janja Štibernik.

V hiši Mo(nu)ment so ohranili prvotno osrednje stopnišče, ki se dviga nad dnevno sobo, in zanj določili enak barvni ton, kakršnega ima pohištvo. FOTO: Ana Skobe

Temen orehov furnir je prostoru vdahnil monumentalnost, hkrati pa mu ni odvzel svetlosti, ki sta jo dosegli tako z belimi stenami kot lahkotnimi belimi zavesami, ki kot tančica ustvarjajo mehkobo in zračnost. Ohranili sta tudi prvotno osrednje stopnišče, ki se dviga nad dnevno sobo, in zanj določili enak barvni ton, kakršnega ima orehovo furnirano pohištvo.

Svetila sta zamenjali, ohranili pa koncept ambientalne osvetlitve z indirektnima linijama po sredini celotnega prostora in le s posameznimi poudarki in funkcionalno razsvetljavo kuhinje. »Za oblikovane luči, ki so kot nekakšna gracilna poteza, smo se odločili le nad jedilno mizo. Prostor je v svoji čistosti materialov nekoliko surov, pa vendar naročniki pravijo, da ponuja izredno prijeten in svež ambient za bivanje,« še dodaja sogovornica.