(Ne)srečniki

Danci so po vseh raziskavah sodeč najsrečnejši narod. Več kot štirideset let že so po količini družbene sreče v samem vrhu. Kar je raziskovalce sreče vodilo do logičnih vprašanj: kako jim to uspeva? Kako kot najsrečnejši vzgajajo otroke v najsrečnejše Zemljane? Ali je morda skrivnost dolgožive sreče v genih?

Pokazalo se je, da obstaja neke vrste danska vzgoja, v kateri en rod vzgoji srečnega potomca, ko ta odraste, svoje poslanstvo prenese na naslednji rod in tako sreča kroži. Vzgoja danskih otrok poteka po principu šestih ključev, kot so pristnost, predanost in povezanost. Vse skupaj pa se začne že v zibelki z dojenčkovim jokom. Ko malček zajoka, večina mamic po svetu skoči. Če drži, da danski malčki celo jokajo manj kot drugi, danskim mamicam ni treba dosti skakati, zato so bolj umirjene, mir prenašajo na otroka in krog je spet sklenjen. Ko danski starši otrokom pripovedujejo pravljice, menda ničesar ne olepšujejo. Že njihov pravljičarski mojster Andersen je pravljici o mali morski deklici namesto čudežno srečnega konca nadel kruto »realnega«: deklica od žalosti postane morska pena … V jeziku odraslih: umre ...

Zgodbe o danskem čudežu sreče se sučejo okrog empatije, strpnosti; za vpitje, zmerjanje, kazni, pogojevanje, obsojanje v njih ni prostora, ker so ljudje, prostor in tok časa že po naravi dobri.

Koliko časa potrebuje človek, da sprevidi, da je počelo, ta prvi vzrok vsega, kar je, po naravi dobro? Da ljudem ni treba brez prestanka žugati, groziti, postavljati ultimatov z, denimo, nošenjem mask in razkuževanjem rok ... Ker ljudje bodo žuganje prenesli na otroke in ti na svoje otroke … Danci so svoj »najsrečnejši pogled na svet« gradili najmanj od - Andersena dalje. Vsaj sto petdeset let. Le koliko stoletij bo še preteklo, da bomo tudi na sončni strani Alp, ko se bo na nas spustil najbolj pust in deževen dan, »po dansko« ugotavljali, da je sreča, da slabega vremena ni? So samo slaba oblačila - (ne)srečnikov …