Češki lutkar Jan Malík je pod naslovom Míček Flíček ustvaril eno najbolj igranih lutkovnih iger na svetu, zasnoval pa jo je na domači zgodbi o dečku Budulinku, v kateri je otroka nadomestil z žogico.
Premiero je doživela v amaterskem lutkovnem gledališču 29. novembra 1936 v Pragi, pozneje pa so jo uprizarjali vsepovsod, tudi v številnih poklicnih gledališčih. Leta 1951 so Žogico Marogico videli tudi mali gledalci v Mestnem lutkovnem gledališču v Ljubljani.
 

V časih, ko še ni bilo televizije

»Lahko si predstavljate, kaj je za otroške oči v časih, ko še ni bilo televizije, pomenil ta zlat okvir, v katerem se toliko dogaja in zgodi. Bil je kot plazma, in to v barvah! Gotovo je ena tistih večno aktualnih predstav, brezčasna, duhovita in zbuja navdušenje, ne glede na to, kako zelo so se vmes spremenili časi, in je ena tistih, ki so jo nekateri animatorji zares igrali do upokojitve in še čez. Še zdaleč pa ni zanemarljivo, da so jo tudi umetniški vodje uvrščali na program iz sezone v sezono. Tu je gotovo še nostalgija, ki skupaj s starši in starimi starši na ogled vedno znova pripelje nove generacije občinstva,« je razloge za večno priljubljenost Žogice Marogice, ki je v prvotni podobi nanizala 1371 ponovitev in razveselila okoli 155.000 gledalcev, povzel režiser osvežene predstave Brane Vižintin.

V Žogici, ki je zadnja tri leta niso uprizarjali, je nastopal kot interpret Kužka Postružka, vojaka in srednjega zmajčka (na okarini je posnemal tudi žvrgolenje Ptička Kraljička) ter še sam nanizal dvajsetletno kariero. Še zlasti težko se mu je zdelo stopiti v Simončičeve pasje šape, to je bilo enostavno nemogoče, zato je pač ustvaril svojo različico Kužka Postružka in njegovega strašnejšega alterega Kastorja Poluksa Plutona Nera.


 

Do izdelave kopij bodo igrali z originalnimi

Pri prenovi lutkotečne predstave – do izdelave kopij bodo tudi poslej še vedno igrali z originalnimi, prvotnimi lutkami – je Vižintin ostal zvest tudi prvotni režiji Jožeta Pengova, toda poslej bo predstava zadihala povsem na novo. Več kot šestdeset let sta jo igrali dve skupini nastopajočih; lutke so oživljali animatorji na visokem odru tik pod stropom gledališča, pod zlatim okvirjem z lutkami pa so sedeli igralci, ki so ob pomoči ogledala lutkam posojali glas. To je zahtevalo veliko vaj, hkrati pa je jemalo pristno povezanost animatorja z lutko. Ta delitev je odražala predvsem čas, v katerem je predstava nastala. Ne samo, da je bila narejena po radijski igri, tedaj še ni bilo tehničnih možnosti, da bi glas animatorja, ki je stal devet metrov visoko, odmeval v višini oči gledalcev. A praksa se je povsem po nepotrebnem obdržala tudi po tem, ko je čas že navrgel ustrezno tehnično rešitev.

Če je Pengov, kot je pred časom povedal eden najvztrajnejših v zaodrju Peter Dougan, svojo ekipo igralcev skrival, kolikor je le mogel, pa bodo od premiere obnovljene predstave v torek, 27. novembra, osem ponovitev na velikem odru odigrali po starem tako, da bodo razkrili prav vse. Kje stojijo animatorji in kje sedijo igralci ter vse vmes: kako se menjava scenografija, kakšen strojček ustvarja veter, kakšno stekelce se razbije namesto vazice … Od januarja bo Žogica Marogica na mali oder postavljena v novi zasedbi, ki se bo z dvanajstih članov zmanjšala na zgolj pet, a se bodo ti zato spopadali s težjo nalogo: hkratnega animiranja in interpretiranja.

Odrešena pridiha starih časov

Žogica je poslej odrešena pridiha starih časov in nazorov, med drugim tega, da bo tepena, bolj sproščeno bo v 21. stoletju skakala tudi zaradi novega prevoda Tatjane Jamnik. Lutkovno igro je prvič prevedel Pavel Holeček, ki je »zaslužen« tudi za naslov Žogica Marogica, ki po besedah sogovornice pomensko ustreza originalu (češ. míček je 'žogica', flíček je 'marogica oziroma majhen madež, majhna maroga/lisa).

»Poznejši 'prevod', pod katerim je podpisan Milan Dekleva, se zdi bolj priredba Holečkovega, saj so spremenjene predvsem rimane pesmice, ki so medtem že ponarodele. Takrat je Žogica Marogica očitno zaradi lažjega rimanja postala še Nogica. Mene je bolj zanimal Holečkov prevod, iz katerega je slutiti, da je nastajal v dialogu z avtorjem, moj pa se od njegovega bržkone najbolj razlikuje po sodobnejšem besedišču in besednem redu. Najtrši oreh pri prevajanju so bile rimane besedne zveze: od imen likov do vloženih pesmic. Pri iskanju rim se vselej kaj iz originala izgubi ali pa se doda kaj, česar v originalu ni. Ker se je tudi režiser Brane Vižintin uprizoritve lotil z obilo refleksije in kritične distance, je predstava resnično prenovljena uprizoritev, sloneča na novem branju besedilne predloge – ob upoštevanju časa, v katerem je nastala, in časa, v katerem živimo,« je povzela prevajalka Tatjana Jamnik. Med brskanjem za podrobnostmi iz Malíkovega življenja pa je med drugim izvedela, da je zgodbo o žogici sestavil iz elementov iz svojega resničnega sveta, tudi z umestitvijo stražnega stolpa iz praške četrti, kjer je delal.


 

Lutkarstvo, ki se je počasi razvilo v umetnost

Privlačnost Žogice Marogice se po besedah vsestranskega lutkovnega ustvarjalca Matjaža Lobode tako kot pri vseh klasičnih pravljicah skriva v značilni dramaturgiji; zgodbi o zmaju, ki je ugrabil »princesko«, katere usoda se srečno konča naposled tudi ob pomoči otrok. »Gre torej za zelo preprost in klasičen recept, s katerim se srečujemo na nov način, tudi s tedanjo tehnično noviteto – tekočim trakom, ki je odprl prostor oziroma dramaturgijo potovanja. Ta predstava, prva samostojna režija Jožeta Pengova, je pomenila svežo vsebino s svežimi pristopi, veliko zaslug pri tem pa so imeli tudi tehnolog in tehnični vodja Ciril Jagodic z marionetno nitjo ter oblikovalka lutk, kiparka Ajša Pengov, s čimer so ustvarjalci presegli sokolsko tradicijo. Dramaturgijo potovanja so nato nadaljevali v predstavah Mojca in živali, Zlata ribica ..., marionete pa so dolga leta štele za paradnega konja LGL,« je dejal Loboda. Tudi sam Jagodic je pred natanko dvajsetimi leti za Dnevnik dejal: »Takrat sem zbral vse ljudi, ki so že pred vojno in med njo animirali, peli, igrali, in začelo se je lutkarstvo, ki se je počasi razvilo v umetnost.«