Obrtnica Margit Grah dela že petinpetdeset let in ne razmišlja o upokojitvi

Občina Rogašovci na Goričkem je med manj razvitimi v Sloveniji. Že od nekdaj so bili ti kraji tudi za prekmurske razmere bogu za hrbtom in pozabljeni, le malo je tu stvari, ki bi izstopale iz povprečja. Še najbolj znan je Sotinski breg, ki je s 418 metri nadmorske višine najvišji vrh v Prekmurju, znan je še izvir slatine v Nuskovi, in kar se objektivnih danosti tiče, je to v glavnem vse. Kar pa se tiče trdo­živosti in vztrajnosti tukajšnjih ljudi, je zgodba drugačna. Del te zgodbe je 76-letna Marjeta oziroma Margit Grah, ki je kljub petinpetdesetim letom delovne dobe še vedno aktivna obrtnica in skrbi za pričeske številnih strank tako s slovenske kot avstrijske strani meje.

Trenutno je Margit Grah največja zanimivost v občini Rogašovci, saj jo je obrtno-podjetniška zbornica nedavno razglasila za najstarejšo obrtnico v Sloveniji v letu 2022. V vsej državi torej tačas ni obrtnika ali obrtnice, ki bi jo prekašal, in tako je za njo zaostal tudi donedavni rogašovski župan Edvard Mihalič, ki je bil pri oseminsedemdesetih letih »šele« drugi najstarejši župan pri nas. Med »vztrajnimi« domačini lahko omenimo še rogašovskega čevljarja Gezo Kisilaka starejšega, ki je leta 2009, ko se je že bližal osemdesetim letom starosti, obrt predal sinu Gezi mlajšemu samo zato, ker je ta po propadu tukajšnje tovarne ostal brez dela.

Nima rada izpostavljanja v javnosti

Toda frizerka Margit ni bila ravno navdušena nad vsem prahom, ki se je dvignil okrog nje zaradi razglasit­ve za najstarejšo obrtnico. »Sprva se niti nisem mogla odločiti, ali bi šla na podelitev ali ne. Nimam rada takšnega rompompoma, nerada izstopam in hitro so se začeli zlobni komentarji, češ, ali mi je tega treba, mar bi se upokojila in počivala. Toda jaz bom vztrajala, dokler bom zmogla. Rada imam svoj poklic, odraščala sem z njim, vse življenje sem bila vajena trdo in veliko delati in ne bi mogla kar tako posedati in gledati v zrak. Poleg tega sem sama – mož mi je umrl pred dvanajstimi leti, hči edinka je po študiju ostala v Ljubljani – in težko bi se preživljala samo s pokojnino,« pravi še vedno živahna in energična začetnica ženskega frizerstva na zahodnem Goričkem.

Na očeta in njegovo frizerstvo jo spominja izvesek z nekdanje hiške v Rogašovcih, v kateri je začel obrt. FOTO: Jože Pojbič

Že Margitin oče Alojzij Bertalanič je bil frizer. Med drugo svetovno vojno je delal v avstrijskem Gradcu, takoj po njej pa se je vrnil v domači Sveti Jurij in v Rogašovcih odprl frizerski salon, prvega daleč naokoli. In čeprav je bila že kot otrok veliko pri njem v hiški ob glavni cesti in je odraščala med strankami in radovedneži, ki so se vsak dan zbirali tam in premlevali sveže novice, ji starša sprva nista namenila tega poklica. »Po osnovni šoli sta me najprej vpisala v administrativno šolo v Murski Soboti, a mi je bilo že po enem mesecu dovolj papirjev, pisalnih strojev in sedenja. Vrnila sem se domov in se odločila za frizerski poklic.«

Tako sta z mlajšo sestro zamen­jali: sestra, ki naj bi sprva prevzela očetovo frizersko obrt, je šla v vzgojiteljsko šolo, Margit pa se je začela izobraževati za to, kar si je že od malega želela.

Začetki so bili težki

»Pa ni bilo lahko. Takrat so bili naši kraji res zelo odmaknjeni, avtomobilov ni bilo, avtobus je peljal samo enkrat zjutraj v Mursko Soboto in popoldne enkrat nazaj, jaz pa sem šla v uk v mesto. Nisem se počutila dobro, ko sem iz naše vasi z blatom na čevljih prihajala med meščane. Zaradi slabih prometnih povezav sem morala nekaj časa tudi stanovati v mestu, pri Lovenjakovih, spomnim pa se, da sem se včasih od doma v Mursko Soboto pripeljala tudi z očetovim kolesom. Po tridesetih kilometrih makadama me je ob prihodu vse bolelo in tisti dan sem zelo težko delala.«

Na očeta in njegovo frizerstvo jo spominja izvesek z nekdanje hiške v Rogašovcih, v kateri je začel obrt. FOTO: Jože Pojbič

Po Murski Soboti je morala za nekaj časa še dlje, v še večje mesto, v frizersko šolo v Celje. Tudi tam se ni počutila najbolje in želela si je čim prej priti nazaj. Končala je šolo, ostala še nekaj časa na praksi pri profesorju Lorbku, nato pa se je vrnila domov. Oče je od profesorja zanjo odkupil nekaj rabljene frizerske opreme in leta 1967 se mu je pridružila v salonu v Rogašovcih.

»Takrat je bilo žensko frizerstvo na Goričkem velika novost. Domače ženske prej niso hodile k frizerju, nosile so dolge lase, v glavnem spletene v kite, in se niso veliko ubadale z njimi. Počasi sem pridobivala stranke, veliko pa je pomagala bližina meje z Avstrijo. Oče se je namreč med delom v Gradcu dobro naučil nemščine, in ko se je po vojni meja nekoliko odprla, so zaradi ugodnejših cen k nam hitro začeli prihajati Avstrijci. V tistih časih tudi na avstrijski strani ni bilo ravno bogatije in spomnim se, da so se čez mejo pripeljali kar s traktorji in kolesi. Pa tudi sami smo živeli in delali v zelo skromnih razmerah. Najprej je bilo treba vsako jutro od naše domačije v Juriju do salona v Rogašovcih priti peš dva kilometra daleč. Ker še ni bilo vodovoda, sem morala potem od vodnjaka nanositi vodo. Prostore smo ogrevali s pečjo na kurilno olje, ki je včasih ugasnila, včasih pa eksplodirala in zasmradila ves salon ... Pozimi je bilo včasih tako mraz, da so se mi roke prilepile na kljuko, ko sem zjutraj prišla odpirat.«

Obrtno-podjetniška zbornica jo je nedavno razglasila za najstarejšo obrtnico v Sloveniji v letu 2022. FOTO: promocijsko gradivo

O upokojitvi ne razmišlja

Deset let sta z očetom delala v takšnih razmerah v hiški v Rogašovcih, nato so zgradili novo hišo v Svetem Juriju in frizerstvo uredili v njej, leta 1976 pa je Margit od očeta, ki se je takrat upokojil, tudi uradno prevzela obrt. »Ves ta čas in tudi zdaj je večina naših strank iz sosednje Avstrije. Celo trideset kilometrov daleč se pripeljejo in to so stranke, ki k nam hodijo že leta. Precej se je sicer spremenilo, z leti je v teh krajih ob meji zraslo veliko frizerskih salonov, ki prav tako privabljajo avstrijske stranke, a nam – zaposleno imam še eno frizerko, za polovični delovni čas pa tudi kozmetičarko in pedikerko – za sproti ostaja dovolj dela. Le v času epidemije je bilo res hudo, saj so bili dnevi, ko ni bilo nikogar. Če ne bi imela nekaj prihrankov, bi takrat gotovo propad­li. A preživeli smo tudi to in zdaj o tem, da bi pustila obrt, sploh ne razmišljam.«