Geza Kisilak mlajši je že tretji zadnji čevljar v čevljarski družini

»Racun: Küzmics Fránc, Szotina. Sztaro: 7 din. Poplate: 30 din. Sztaro: 15 din. Nove: 100 din. Dano III.6. 200 din.« To je bil račun za popravilo starih čevljev Franca Kuzmiča iz Sotine, natančneje za popravilo podplatov, popravilo starih čevljev in prodajo novih ...



Stara knjiga računov za različna popravila čevljev in za novo obutev iz let 1930 in 1931 je izpisana z lepo, umetelno zavito pisavo in starim, še madžarskim črkovanjem. Kot če bi pisal takratni vaški učitelj ali občinski uradnik. A takrat tridesetletni čevljarski mojster Karol Kisilak iz Sotine na Goričkem ni imel veliko šol. Je pa imel dobro oko, spretne prste in poslovno žilico.
Že leta 1921 je v bližnji Nuskovi pri čevljarskem mojstru Mihalu Bertalaniču opravil vajeništvo, okrog leta 1926 pomočniški izpit, malo zatem je postal mojster in najprej je odprl delavnico doma, v Sotini, kmalu pa je bilo dela in zaposlenih že toliko, da je delavnico in prodajalno preselil v večje Rogašovce. V najboljših časih je imel okrog štirinajst zaposlenih, ročno so izdelovali predvsem običajne usnjene moške in ženske čevlje, a na fotografiji pročelja delavnice z zaposlenimi in Karolom iz leta 1931 je v izložbi videti tudi kakšen par elegantnejše ženske obutve. Že pred vojno je kupil manjši tovornjak, kar je bila takrat v Prekmurju velika redkost, nekaj časa pa je imel podružnično delavnico v takrat hitro razvijajočih se Radencih.
 

Spretnejši in podjetnejši od drugih

V tistih časih je bilo po prekmurskih vaseh precej čevljarjev, skoraj vsaka vas je imela kakšnega, tako da je bila konkurenca velika. A Karol je bil očitno spretnejši in podjetnejši od drugih in njemu in družini je šlo dobro. Celo tako dobro, da sina Geze sprva sploh ni silil, da bi postal čevljar. Po končani osnovni šoli so ga zato poslali v nižjo gimnazijo v Mursko Soboto z namenom, da postane farar, evangeličanski duhovnik. »V Murski Soboti sem živel v evangeličanskem dijaškem domu, obiskoval in končal sem nižjo gimnazijo, a velike želje po tem, da bi postal duhovnik, nisem imel,« pripoveduje sedaj že skoraj devetdesetletni Geza. In potem je tako naneslo, da res ni postal duhovnik.



Geza je namreč nižjo gimnazijo končal ravno ob koncu druge svetovne vojne in po vojni so prišli drugačni časi. Oče Karol ni imel več zaposlenih, ker je bilo dela manj. Nekaj časa je sicer izdeloval čevlje za novo državno podjetje Obutev, a je posel potem, ko je država usposobila tovarne obutve, usahnil. Ker je bilo dela manj, ni bilo denarja za šolanje mladega Geze, očetu pa je prišel prav za pomoč v delavnici, zato se je njegovo šolanje v Murski Soboti končalo z nižjo gimnazijo in vrnil se je v Rogašovce. Bil je očetov zadnji vajenec, pozneje je opravil pomočniški in mojstrski izpit, prevzel delavnico in nadaljeval utečeno delo: še naprej je izdeloval enake ali skoraj enake čevlje kot njegov oče, jih prodajal na sejmih po Prekmurju in tja do Ptuja kot njegov oče, precejšen del zaslužka pa so še vedno prinašala popravila, kot pri njegovem očetu.


 

Na sejmih tudi po petnajst čevljarjev

»Pa je šlo kar v redu. Čeprav je bilo v petdesetih in šestdesetih letih čevljarjev, ki so ročno izdelovali čevlje, še vedno veliko in nas je bilo včasih na kakšnem večjem sejmu naenkrat po deset ali petnajst na kupu, sem vsakokrat prodal večino tistega, kar sem pripeljal na sejem. Potem pa je bilo čedalje več poceni tovarniško izdelane obutve in prodaja je bila vse slabša,« pravi Geza. A sam ni odnehal, vztrajno je s stroji, ki so ostali še od očeta Karola, izdeloval trpežne starinske čevlje in copate in jih ponujal po sejmih. Le sina, Geze mlajšega, ni silil, da bi za njim prevzel obrt.



​Ta je zato raje končal srednjo ekonomsko šolo in nato diplomiral iz ekonomije ter se zaposlil v edini tovarni v Rogaševcih, v Livu. Kar nekaj časa mu ni bilo treba razmišljati o čevljih, razen kadar je priskočil na pomoč očetu, ki ni nikoli imel zaposlenih. Pa je tovarna zašla v težave, sledil je stečaj in Geza mlajši je skupaj s sodelavcem odkupil del opreme propadle tovarne, ustanovil manjše podjetje in poskušal nadaljevati proizvodnjo. »A imeli smo premalo denarja in preveč stroškov, ni se izšlo. Po petih letih je tudi naše podjetje šlo v stečaj.« In ker se je to zgodilo leta 2008, v obdobju finančne krize, druge službe ni bilo mogoče dobiti. Zato je najprej nekaj časa več pomagal očetu, nato pa se je odločil in prevzel obrt. Tako je po sili razmer šel po poti svojega očeta in postal tretja čevljarska generacija Kisilakovih.
 

Ne da se obogateti, da pa se normalno živeti

Šole za čevljarja sicer ni mogel opraviti nobene, saj vajeniškega sistema ni bilo več, pa tudi nobenega drugega izobraževalnega programa za čevljarje ne. »Toda že od malega sem se motal po očetovi delavnici, kaj malega tudi pomagal, predvsem pa gledal, kako se kaj naredi, in zato mi ni bilo težko začeti. Vse mi je bilo domače, bili so vsi potrebni stroji, bile so stranke, poznal sem dobavitelje materiala, tako da se mi sploh ni bilo treba veliko truditi,« pravi danes, po dvanajstih letih čevljarjenja. Kar zadovoljen je s tem, kako se mu je življenje obrnilo. »Ta leta so mi tekla veliko bolj mirno, kot bi mi, če bi ostal v gospodarstvu. Več sem se lahko posvečal družini in hčerkama, ki sta ravno odraščali, ni bilo toliko stresa ... Obogateti sicer s čevljarstvom res ne moreš, a se da normalno živeti. Poiskati si moraš kakšno tržno nišo, jaz recimo izdelujem veliko tradicionalne obutve za folklorne skupine, in ne smeš se braniti manjših popravil, pa kar gre.«



Prepričan pa je, da sam ne bo imel naslednika in da bo čevljarska tradicija Kisilakovih z njegovo upokojitvijo ugasnila. Toda da bo zadnji čevljar v družini, je bil najprej prepričan že njegov dedek Karol, za njim pa tudi njegov oče Geza. In obakrat je splet okoliščin odločil drugače.