Nagráda

»Z malo začetnico pišemo poimenovanja nagrad, priznanj, odlikovanj,« piše v predlogu pravil Pravopisa 8.0, novega pravopisa slovenskega knjižnega jezika, ki ga pripravlja Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU. »Z veliko začetnico pišemo svojilne pridevnike v poimenovanjih nagrad, priznanj ipd.,« še piše v nadaljevanju.

V to kategorijo sodijo na primer Prešernova nagrada, Borštnikov prstan, tudi Nobelove nagrade, katerih prejemnike pristojne ustanove obelodanjajo prav v tem času. Med obojimi, tako med slovenskimi poimenovanji nagrad kot med Nobelovimi nagrajenci in nagrajenkami, pa bomo ženska imena našli kvečjemu s povečevalnim steklom. Čeprav sta se jim letos pridružili dve novi, predstavljajo Nobelove nagrajenke le strašljivih sedem odstotkov vseh nagrajenih.

Pavšalen pregled poimenovanj 50 slovenskih literarnih nagrad še razkrije, da so le tri izmed njih poimenovane po ženskah: nagrade Fanny Hausmann, Kristine Brenkove in Radojke Vrančič. Kdor bi želel nagrado poimenovati po kateri od slovenskih intelektualk, bi se znašel v zadregi – kajpada ne zato, ker bi slednjih primanjkovalo, temveč zato, ker govorci slovenščine (še?) ne zmoremo nezaznamovane tvorbe svojilnih pridevnikov iz ženskih priimkov.

Zakaj nam gre Karlinina, Novyjina, Jurčina nagrada tako težko z jezika? Kot pri marsičem tudi v tem primeru ne gre za nezmožnost jezika, ki tovrstne tvorbe sistemsko seveda dopušča, temveč za vprašanje njihove ustaljenosti, nezaznamovanosti, sprejetosti med uporabniki jezika. Prihodnji teden bo v Ljubljani potekala jubilejna 20. letna konferenca Evropskega združenja nacionalnih ustanov za jezik Efnil, ki vsako leto podeljuje tudi nagrade za najboljša magistrska dela s področja jezikoslovja na ravni Evrope. Spodbuden je podatek, da bodo letos vse tri podeljene nagrajenkam.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Janoš Ježovnik.