Muzej, v katerem si lahko nalijemo čiste čokolade

Čokolada je tako rekoč sestavni del našega življenja, pa vendar o tem živilskem izdelku z več kot pettisočletno zgodovino – začelo se je z Azteki, ki so jo med drugim uporabljali pri obredih in praznovanjih – vemo malo. Denimo, da je za 100 gramov čokolade potrebnih kar 400 kakavovih zrn. Prav to med drugim lahko izvemo v prvem čokoladnem muzeju v Sloveniji, Chocolariumu, ki je ta mesec odprl vrata v središču Ljubljane.

Ekipa Čokoladnice Cukrček, ki deluje od leta 1993, je že nekaj časa snovala idejo, kako ljudem še bolj približati čokolado. Po zgledih iz tujine si je zastavila svoj koncept in odprla muzej, ki je pravzaprav bolj interaktivni prostor kot »tipičen muzej«. V njem gledamo, beremo, okušamo, tipamo, se učimo ... Lahko pa tudi izdelamo svojo čokolado.

V pritličju prijetna kavarna

Kot je pojasnila Maja Žitnik Vrhovšek, ki skrbi za marketinško plat čokoladnice, še dodelujejo nekatere podrobnosti, sicer pa lahko v muzeju okusimo približno 20 vrst čokolade in si na žlico iz fontane nalijemo »čiste čokolade« – mlečne, bele ali temne. Pripravljajo delavnice, ki jih bodo prilagajali letnim časom in praznikom. Decembra bo v čokoladnico zašel dedek Mraz, pred njo bodo imeli stojnico s praženimi mandlji, januarja načrtujejo delavnice polnjenja pralinejev. Ponujajo tudi praznovanja rojstnih dni, timbildinge, prav tako se lahko tam ustavimo samo na kavi – iz goriške pražarne Goriziana – in pralinejih. Združili so namreč kavarno, trgovinico in prostor, kjer lahko obiskovalci izdelajo čokolado po svojem okusu. Prostori muzeja pa so nadstropje nižje.

»Že prvi konci tedna so bili živahni, tudi čez teden je vse več gostov v kavarni, kjer je prijeten ambient s sproščeno jazzovsko glasbo. Merimo tako na domače kot tuje goste, dogovarjamo se z vodiči in hoteli, odzivi so trenutno dobri, predvsem pričakujemo družine,« je povedala Maja Žitnik Vrhovšek. Da je muzej še posebej zanimiv za družine in namenjen tudi najmlajšim, je mogoče takoj začutiti – pa tudi najstnikom, saj je v njem kar nekaj točk za fotografiranje.

Sogovornica nas je v družbi dveh obiskovalcev, tete in nečaka, popeljala skozi muzej, kjer smo se spustili po toboganu in pristali v – džungli. »V muzeju gremo po poti kakavovca. Začne se torej v džungli.« Najprej smo si v kinu ogledali informativni filmček o čokoladi in kakavovcih in izvedeli, da največ kakava prihaja iz Afrike, iz Gane in Slonokoščene obale, sicer pa sta med prvimi štirimi pridelovalkami še Ekvador in Indonezija.

Podnebne spremembe, višje cene čokolade

Kakavovec je drevo, ki potrebuje posebne razmere za rast, najbolj ugodne so v ekvatorialnem pasu. Suša je ena od težav pri gojenju kakavovca, tako da je zaradi tega cena čokolade poskočila. Kot je povedala direktorica čokoladnice Anjeza Fojkar Bonotelli, je »v dobrem letu cena za tono kakava narasla s približno 2000 na 10.000 dolarjev (9500 evrov). Šele pred kratkim so cene nekoliko padle. Vzrok takšnega skoka so rastlinske bolezni in suša v krajih, kjer raste kakavovec, kot posledica podnebnih sprememb.«

Maja Žitnik Vrhovšek pravi, da bo čokolada gotovo vse dražja, »čeprav ne ravno luksuzna dobrina. Mislim, da bomo v prihodnje uživali predvsem temno čokolado in v manjših količinah. Tudi to je namen našega muzeja: da pokažemo, da je za enim koščkom čokolade, za eno tablico, ki jo pojemo hitro, dolg postopek, nabiranje kakavovih zrn, fermentacija, sušenje, mletje, temperiranje, da je že sama pot, od koder pride kakavovo zrno, dolga. Morda bodo obiskovalci po prehojeni poti skozi muzej še bolj cenili užitek, ki ga daje čokolada.«

Od cen se vrnemo v džunglo, h kakavovcem. Ta drevesa živijo kakšnih sto let, toda plodove dajejo le prvih 30 do 40. Na eni rastlini je okoli 50 kakavovih zrn. V tem delu muzeja tako obiskovalci dobijo nekaj osnovnih informacij o kakavovcu, o Aztekih in Majih, o tem, da so kakav uporabljali tudi za obrede, gotovo pa je v prvem delu zanimivo okusiti kakavovo zrno. Ima intenziven okus, podoben tistemu, ko jemo čokolado z 90 odstotki kakava. Katere vrste čokolade poznamo, izvemo v naslednjem delu muzeja.

Bela čokolada, ki to ni

Čim večji delež kakava čokolada vsebuje, tem bolj je zdrava in boljše učinke ima na naše telo, je razložila Maja Žitnik Vrhovšek. Najboljša je temna, z okoli 70 odstotki kakava. Mlečna čokolada ga vsebuje od 10 do 50 odstotkov, preostalo sta sladkor in mleko, nato je še bela – ki pravzaprav sploh ni prava čokolada, saj ne vsebuje kakava, temveč le kakavovo maslo, mleko v prahu in sladkor.

V muzeju, kjer priporočajo vodeni ogled, opažajo, da so najboljše čokolade ljudje nekoč kupovali le za darilo, danes pa pridejo tudi taki, ki pralineje kupijo zase.

In kateri okusi so najbolj priljubljeni? V trgovinici, nam je pojasnila direktorica Anjeza Fojkar Bonatelli, ki skupaj z možem Luko vodi čokoladnico, morajo imeti vedno na zalogi temno čokolado s soljo (75 odstotkov kakava), ki je najbolje prodajana, in čokolado s karamelom, priljubljene so tudi njihove Prešernove kroglice – te bodo ob bližnjem rojstnem dnevu pesnika spet bolj v ospredju.

Najljubša čokolada obeh sogovornic pa je, kot sta dejali v en glas, temna z malino. Za konec še ena zanimivost. Slovenci na leto v povprečju pojemo od tri do štiri kilograme čokolade, Švicarji, ki poleg Belgijcev narekujejo trende v čokoladnem svetu, pa menda kar devet kilogramov. Kakšno je vaše povprečje, veste sami.