Kultna knjižna junakinja, ki jo je njena ilustratorka Ančka Gošnik Godec za 50. rojstni dan za naslovnico Cicibana naredila bolj puhasto, sodobnejšo in se ob tem namuznila, »saj je to najbrž njena vnukinja«, je zdaj stopila še na filmsko platno. Tokrat za častitljivi 97. življenjski jubilej ilustratorke, ki ga je praznovala ravno na dan premiere – predvčerajšnjim.

Povod za nastanek desetminutnega animiranega filma Muca Copatarica bratov Roka in Andreja Predina (v produkciji hiše Stara Gara in koprodukciji Radiotelevizije Slovenija) je bila legendarna slikanica pisateljice Ele Peroci in ilustratorke Ančke Gošnik Godec, ki se je z rojstvom hčerk znova pojavila v Rokovem življenju.

Kot pravi režiser in edini animator, je kar klicala po tem, da bi nadvse dobro delovala tudi v animaciji tako zaradi zgodbe kot podobe. Film je nastajal dve leti, zlasti zaradi zamudnosti in majhnosti produkcije, večina 3D-računalniške animacije, ki se je navdihovala pri estetiki tiste izpred dvajsetih let oziroma takšne, pri kateri je čutiti analognost, je bila le v njegovih rokah. Pri podobi so poskušali ostati čim bolj zvesti izvirniku, četudi v filmu ne gre povsem za preslikavo.

Muca Copatarica letos praznuje že 67 let. FOTO: Rok Predin

»A mislim, da gre pri animirani podobi muce za evolucijo, in ne podobo, ki bi kakor koli zavirala original oziroma mu stopala na prste, dramska igralka Silva Čušin pa jo je interpretirala tako, da se mi že zdaj zdi nerazdružljiva s to našo dediščino. Sicer pa naš cilj ni bil nič drugega, kot da Muco Copatarico predstavimo tako, kot smo jo doživljali kot otroci,« poudarja.

Ker je zgodba zelo netipična, brez potrebnega dramaturškega loka in izrazitih junakov, pravi Rok Predin, je bil največji izziv postaviti vsebinsko dramaturgijo, pri tem pa ohranjati ravnotežje, da se dodano ne bi zdelo vsiljeno. FOTO: Rok Predin

Že Godčeva je ustvarila risani film

Po besedah Roka Predina je zgodba zelo netipična, brez potrebnega dramaturškega loka in izrazitih junakov, tako da je bil največji izziv za animirani film postaviti vsebinsko dramaturgijo, pri tem pa ohranjati ravnotežje, da se dodano ne bi zdelo vsiljeno. Med ustvarjanjem so bili v stiku z Mladinsko knjigo, ki je nosilka avtorskih pravic, dediči Ele Peroci in Ančko Gošnik Godec, ki jim je posredovala celo mapo ilustracij, med njimi ogromno otroških sobic, dreves ..., ki jih je ustvarila za televizijsko slikanico Muca Copatarica za takratno Televizijo Ljubljana leta 1972 in pri katerih se je navdihovala tudi ekipa aktualnega animiranega filma.

Kot je dejala ena najpomembnejših in nagrajenih ustvarjalk za otroke ter letošnja prejemnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo (za umetniški prispevek ilustracije k vodilnim tokovom umetnosti v drugi polovici 20. in v 21. stoletju), ki je prišla na predvčerajšnjo predpremiero v ljubljanski Kinodvor, so jo »strašno počastili za rojstni dan«.

Ančka Gošnik Godec je svoj 97. rojstni dan proslavila s predpremiero animirane Muce copatarice, med njenimi ustvarjalci in tudi svojimi najmlajšimi bralci. FOTO: Jaka Gasar

Film je označila za duhovit in lep, dejala je, da ji je všeč, kako je zgodba prirejena za veliko platno, ter dodala, da njeno mnenje vendarle nekaj šteje. Prepoznala je tudi hommage, ki sta ga ustvarjalca izkazala njej in Perocijevi, prizorom se je večkrat nasmejala, navdušenje pa je pokazalo tudi najmlajše občinstvo, ki jo je na koncu prišlo tudi od blizu pozdravit.

Kot je za Delo navedla ob svojem 90. jubileju, je v mlajših letih precej ustvarjala tudi za televizijo, a so se tedaj tega šele učili, tudi snemalci. »Original smo položili na mizo, kamera pa je bila vpeta v strop kot kakšna kuhinjska napa. Vsak gib je bil posebej sneman, figurice pa je bilo treba rezati. En čas sem jih sama rezala, potem pa sem za to opravilo plačevala nečakinjo Ireno, tedaj študentko, ki je bila zelo natančna in je to rada počela.

Vsaka površnost se je namreč na filmu hitro pokazala. Za obračanje glav je bilo treba devet ali enajst poz, strašansko delo. Ker stvari še nismo obvladali in smo narisali premalo gibov, so otroci zelo čudno hodili. Veliko sem narisala tudi na steklo, kar pa ni obstojno. Poleg tega smo steklo potrebovali tudi za nove risbe, zato smo prejšnje morali sprati,« je opisovala tista pionirska leta.

Pred desetletji, ko je mnogo staršev otrokom postavljalo bolj ostre in jasne meje kot danes, je bila Copatarica tista, ki jih je zrahljala, danes pa lahko spodbudi razmišljanje o tem, kaj je dobro in kaj ni, meni Irena Matko Lukan. FOTO: risba Ančke Gošnik Godec/ arhiv Mladinske knjige

O Muci Copatarici pa je dejala, da je imela srečo, da je prišla prav njej v roke, saj s Perocijevo pri tem nista neposredno sodelovali, čeprav sta se že poznali zaradi sodelovanja pri Cicibanu. O prvotni izdaji iz leta 1957, ki je skromnejša in izdelana v ročni litografiji, je povedala, da se z njo nič ne hvali, o tisti najbolj znani, ki je nastala leta 1963, pa da lahko naredi veliko reklamo za Aero Celje.

Barve na originalih so namreč ostale popolnoma enake, medtem ko so marsikatere druge, čeprav dražje barve, ki so jih naročali iz Anglije, popolnoma zbledele ali pa se spremenile, celo iz zelene v rdečo. Tudi sama se je že lotila posodobitve in ustvarila nove risbe, a je ugotovila, da iz tega najbrž ne bo nič. Poleg tega so bili nekateri zelo za njeno posodobitev, drugi pa zelo proti.

Najstarejša med kultnimi junaki

Vsekakor je takšna, kot je, že desetletja velika uspešnica, med kultnimi knjižnimi junaki je Muca Copatarica s svojimi 67 leti najstarejša in se je doslej med bralce razširila že v več kot 180.000 izvodih. V opusu Ele Peroci, otroške pisateljice, katere otroštvo je minilo brez pravljic, je precej edinstvena, je povedala v intervjuju za Teleks leta 1983.

»To je edina pravljica, ki sem jo prej povedala, kot napisala, pri tem pa se sploh nisem zavedala, kaj sem povedala. V treh kosih sem jo bila tako rekoč prisiljena povedati. Izsilila mi jo je starejša hči, ko je bila stara tri leta. Mlajša je bila v vozičku. Bile smo na sprehodu in za starejšo je bilo najprej to imenitno, da poriva vozek, pa si je kmalu premislila, češ, sama moram hoditi, tale se pa lepo vozi. Usedla se je na tla in zahtevala, da naj ji kaj lepega povem. Kaj naj ji povem? Začela sem o kaj vem kateri muci, ki je v treh dneh, ko so se taki sprehodi nadaljevali, dobila zaokroženo podobo. Nanjo pozneje sploh nisem več mislila, sem jo pač že povedala,« je opisala.

Prvotna Muca Copatarica je nastala leta 1957, a je bila skromnejša in izdelana v ročni litografiji, najbolj prepoznana pa je nastala leta 1963. FOTO: arhiv Založbe Mladinska knjiga

Nato pa je lepega dne Zima Vrščaj v uredništvu Cicibana želela zgodbo za novo številko. Pisateljica ji je najprej dejala, da to pot nima ničesar, a je ni mogla pustiti na cedilu in ji je, še sama ni vedela od kod, zamijavkala tista že pozabljena muca. »In zakaj se moram še posebej smejati? Ker nisem prvotno čisto nič mislila na copate. Zgodbo sem oddala in po vseh vrtcih ima že ne vem koliko časa vzgojno funkcijo. Lep dokaz, kako je domači preizkus, o katerem sva prej govorila, pri tej pravljici popolnoma odpovedal,« je pripovedovala.

Jeseni na pot po Sloveniji

Zanimivo pa je, da se njena starejša hčerka Jelka Pogačnik, sicer resnična junakinja knjige Moj dežnik je lahko balon in prav ta, za katero si je mama pisateljica izmislila muco Copatarico, da bi nadaljevali pot, tega ne spominja. Kljub temu da ji spomin seže daleč v otroštvo in da se spominja vseh teh sprehodov z mamo ob Gradaščici in Malem grabnu – tedaj so še živeli na Mirju, ki je po njenih besedah prav poseben ljubljanski okraj, poln pravljičnosti, je povedala ob predlanski mamini stoti obletnici rojstva in 65 pomladih njene slavne muce, ki najbolj nerednim odnaša copatke.

Na to, da priljubljenost Muce Copatarice zlepa ne usahne, temveč se deduje v naslednje generacije, pa je pripomnila, da temu ni prišel do dna niti knjižni poznavalec, ki se je poglobil v to vprašanje. Sama je prepričana, da je Copatarica tako priljubljena zato, ker je bila mama v svojem pisanju tako iskrena. Nikoli ni pisala zato, da bi bila znana, večkrat je poudarila, da ne piše za otroke, ampak njim. In najbolj je bila vesela, ko so ji pri njenih obiskih po šolah otroci prinašali knjige v podpis, saj je to pomenilo, da jih berejo, je še razkrila.

Tudi urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan pravi, da je težko odgovoriti, zakaj so nekatere pravljice postale kultne. »Včasih je to majhen čudež, včasih splet naključij. Pomembno je, da je pri slikanici dobro sozvočje besede in slike ter o čem in na kakšen način nam slikanica pripoveduje. Tako muca Copatarica kot maček Muri sta zaživela v predstavah, radijskih igrah, v glasbi ... Zdaj sta oba tudi v animiranem filmu,« je poudarila. Tudi glasba Jerka Novaka s petjem Nece Falk (igra tudi Miro Novak) je ponarodela, in kot ugiba, verjetno skoraj nihče od otrok na Slovenskem ni odrasel brez njiju.

Glede animiranega filma verjame, da bo tako kot slikanica dolgo in uspešno živel in da bo povabil otroke in njihove odrasle k slikanici in tudi slikanica k filmu. Po njenem so tiste slikanice, ki so se prelile v glasbo, lutkovne/gledališke predstave, filme ..., zagotovo še bolj žive.

Kultno knjižno junakinjo je njena stvariteljica Ančka Gošnik Godec za 50. rojstni dan leta 2007 naredila bolj puhasto, sodobnejšo in se ob tem namuznila, »saj je to najbrž njena vnukinja«. FOTO: risba Ančke Gošnik Godec/ arhiv Mladinske knjige

»Kdo od nas si ne bi želel vsaj kdaj na obisk muci Copatarici, da bi poskrbela za naše copatke? Ne samo copatke, za nas, da bi nas videla in razumela. Pred desetletji, ko je mnogo staršev otrokom postavljalo bolj ostre in jasne meje kot danes, je bila Copatarica tista, ki jih je zrahljala ... Danes pa slikanica lahko spodbudi razmišljanje o tem, kaj je dobro in kaj ni ...,« je prepričana. Animirani film po njenem videnju prinaša še več igrivosti, otroci se povežejo in gredo skupaj na pot, muca pa bo vsakemu sešila prav take copatke, ki si jih želi, take za plezanje, skakanje po lužah, za igro, za počitek ...

V filmu oživljena in igriva muca Copatarica in otroci iz Male vasi bodo danes ob 18. uri gostovali na premieri v Lutkovnem gledališču Maribor, prav tam pa še jutri ob 10.30. Jeseni bodo krenili še po Art kino mreži in kulturnih domovih po Sloveniji.