Pokojniki s Titanika si po strašnem potopu zaslužijo mir

»Enkrat jih bodo našli. Če ne danes ali jutri, enkrat jih bodo.« Tako je na vprašanje, ali bodo žepno raziskovalno podmornico Titan sploh kdaj našli, v času, ko so jo še intenzivno iskali, odgovoril dr. Andrej Androjna, eden zadnjih Slovencev, ki je kot častnik za zveze in navigacijo leta 1990 eno leto služil vojsko v jugoslovanski mornarici na podmornici 822, kasneje poveljeval vojaški ladji Ankaran in bil komandant 430. mornariškega diviziona Ankaran, zdaj pa kot predstojnik Oddelka za pomorstvo predava pomorstvo in navtiko na Fakulteti za pomorstvo Univerze v Ljubljani v Portorožu. V četrtek zvečer je svet obšla novica, da so razbitine Titana našli zraven razbitin Titanika ...

Zakaj je bilo reševanje Titana tako zapleteno?

Najprej je treba upoštevati, da to ni podmornica, ampak raziskovalno ekspedicijsko podvodno plovilo, ki ni bilo narejeno po klasifikacijskih standardih in njegove gradnje niso nadzirali klasični klasifikacijski zavodi, ki imajo zelo stroge predpise in procedure pri snovanju in gradnji plovil. Titan je bil narejen predvsem za potop do Titanika. Je plovilo, ki nujno potrebuje ladjo matico, s katere se spusti v morje in se nanjo vrne. Ima svoj pogon, vendar šibak, za krajše premike in ne za daljšo plovbo. Le toliko, da najde svoj cilj, nekaj posname in se vrne na matico.

Kakšne so razmere na tisti globini?

Pritisk je izjemno visok, približno 380 barov. Popolna tema se začne že na 1000 metrih globine in tudi zelo močni reflektorji težko prodirajo skoznjo zaradi obilice planktona in drugega v morju. Relief morskega dna opozarja, da bi bili tam lahko tudi močni globinski morski tokovi, ki lahko presenetijo podmornice. Tudi temperatura morja je zgolj okoli dve stopinji. V plovilu je bilo res zelo malo prostora, narejeno je bilo za povprečno od šest do osem ur potopa, resda je imelo kisika za 96 ur, vendar ne vem, kako so se spopadali z mrazom, izdihanim zrakom in izjemno tesnobo. Temu res žepnemu plovilu ne želim reči podmornica, saj je bilo dolgo komaj tretjino toliko kot podmornica, ki jo lahko vidite v Parku vojaške zgodovine v Pivki.

Sonce je vzhajalo in zahajalo nad obalo Nove Fundlandije, reševalna akcija pa ni prinesla veselih novic. FOTO: Eric Cox/Reuters

Kaj se jim je lahko pripetilo?

Mislim, da so bili na dnu. V eni uri in 45 minutah so verjetno že prišli v bližino potopljenega Titanika. Imeli so smolo in se morda zapeli v kak del potopljene ladje. Tako kot se je že zgodilo, ko so se z istim plovilom znašli blizu Titanikovega propelerja in se komaj odlepili od njega. Morda je nastala tehnična okvara, pritisk zaradi napake ali dotrajanosti materiala je lahko povzročil implozijo, kar pomeni, da bi se plovilo preprosto zmečkalo s potniki vred.

Veliko upanje je sprožilo trkanje. Več zaporednih kratkih udarcev v pomorskem svetu pomeni, da je nekaj narobe in da so ljudje v stiski. Če druge komunikacijske zveze ne delujejo, se udarci ob trdo maso dobro prenašajo po vodnem stolpcu. V raziskovalnem plovilu so imeli dva sistema za komunikacijo: USBL za zelo nizke frekvence, kakršne izvajajo tudi kiti, in z določenimi zvočnimi signali prek sonarjev, ki so v bistvu kratki znaki, podobni potapljaškemu jeziku, ki v nekaj simbolih posreduje osnovna sporočila.

Kaj pravite na svarila nekdanjih zaposlenih iz podjetja OceanGate, ki so opozarjali na pomanjkljivo varnost plovila?

Vojaške podmornice so zelo dobro testirane. Če odpove en sistem, je za vsako stvar še rezervni. Vse je dobro preizkušeno in načrtovano, tudi za reševanje, vse je pod nadzorom in grajeno s preizkušenimi standardi in rešitvami. Znanstveniki uporabljajo za svoje raziskave plovila prototipe. Ne moremo reči, da so to turistična plovila. Na njih je ob vsakem potopu določena stopnja možnosti, da gre kaj narobe. Lahko odpove pogon, morska voda ni najbolj prijazna, sol še posebej načenja materiale. Razumeti moramo, da gredo najsodobnejše vojaške podmornice do 500 ali 600 metrov globoko. Na skoraj štirih kilometrih globine pa so razmere bistveno drugačne. Titan so zgradili iz karbonskih vlaken in titana.

Kako lahko poteka reševanje?

Reševalne akcije si ne morem zamišljati drugače, kot jo izvajajo, in sicer z daljinsko vodenimi podvodnimi plovili, pripetimi na matice, ki imajo sonarje ali senzorje za magnetna polja. Titanik je velika silhueta. Zaradi tako velike gmote železa je v njegovi bližini težko zaznati majhno plovilo iz karbonskih vlaken. Res je imelo plovilo tudi lastne varnostne mehanizme, da po določenem času odpne uteži, in v takem primeru bi moralo samo priplavati na površje, vendar iz notranje strani ni mogoče odvijačiti vrat. Če bi bilo na morski gladini, verjamem, da bi ga s sodobno tehniko kmalu našli.

Sicer pa mislim, da je le malo plovil, ki lahko gredo tako globoko. Meni se zdijo za reševanje še najprimernejša daljinsko vodena podvodna plovila, ki so povezana z maticami in ne potrebujejo človeka v njih za upravljanje. Imajo nekakšne robotske roke, s katerimi bi lahko pripela jeklenice na Titana. Ta ima posebno zanko za dviganje in spuščanje z matice. Če bi jo daljinsko vodena plovila ali podvodni roboti lahko pripeli, bi ponesrečence lahko dvignili z dna. Ampak najprej je treba ponesrečence najti.

Dogajanje spremlja ves svet in se veliko uči. Verjetno se bomo iz tega primera vsi česa naučili?

Prav zaradi potopa Titanika aprila 1912 je dve leti kasneje nastala mednarodna konvencija o varstvu človeških življenj na morju (Solas), ki jo vsakih nekaj let dopolnijo in prilagodijo z novimi spoznanji in zahtevami. Tudi nesreča Titana bo vplivala na postavitev pravil za uporabo podvodnih plovil. Za večjo varnost na morju, skratka.

Pokojniki s Titanika si po strašnem potopu zaslužijo mir. Naj avanturisti in raziskovalci raje raziskujejo druge zanimivosti, pravi Androjna. FOTO: Whoi Archives/Reuters

Kje mislite, da je bil Titan?

Težko si predstavljamo razmere, v katerih se je znašlo pet potnikov proti Titaniku. Jaz mislim, da niso bili daleč od Titanika in da so bili na dnu.

Ali mislite, da so tvegali in poskušali zapluti v Titanikov trup?

Ne verjamem, to se mi vseeno zdi preveč za takšno avanturo.

Toda slavnemu režiserju Jamesu Cameronu se je do Titanika uspelo potopiti več kot 30-krat.

Cameron se ni potapljal z enakim plovilom. Če se ne motim, se je prvič – leta 1995, za film – z ruskim. Mislim, da se bodo ob tem dogodku številni zamislili in se z večjo treznostjo lotevali tudi drugih podobnih znanstvenih ali avanturističnih podvigov, iskanja potopljenih zakladov in legend. Opozarja pa dogodek še na nekaj. Na pieteto do žrtev velikih nesreč. Pokojniki s Titanika si po strašnem potopu zaslužijo mir. Naj avanturisti in raziskovalci raje raziskujejo druge zanimivosti. Bolje, kot da posegamo v mir teh nesrečnih duš.