Minister v tretji osebi

Nastop kulturnega ministra v televizijskem studiu prejšnji teden ni utonil v pozabo. Povod je bil odstop ravnatelja Drame. Minister je pojasnjeval obnovo dotrajane zgradbe, a ne gre za to, kaj je povedal, pač pa, kako je to povedal. O sebi je namreč ves čas govoril v tretji osebi. »Hiša je bila neprimerna, še preden je prišel ta minister ... Minister ni prekinil financiranja ... Minister je prosil, da bi dobil jasna pojasnila.«

Če kdo misli, da je minister s tem naredil pionirski korak v komunikaciji, se moti. Strokovni izraz za govor o samem sebi v tretji osebi je ileizem in vsak psiholog na fotelju ima svojo teorijo zanj. Najkrajša in najpreprostejša je: velik, napihnjen ego, ki zaživi svoje življenje. Ileizem povezujejo tudi s samoironijo, da sebe ne jemlješ preveč resno, neke študije so pokazale, da razmišljanje in govorjenje v tretji osebi celo dobro vplivata na duševno stanje posameznika, po drugi strani naj bi šlo za obrambno držo. Skratka, vse skupaj je lahko tudi čudno protislovje. Na Hrvaškem, kjer imajo kar nekaj takih govorcev, strokovnjaki svarijo: Pazite se človeka, ki govori v tretji osebi.

Ministrove dramatične skrivalnice

Strokovnjakinja za komunikacijo Vesna Sodnik pravi, da ileizem v praksi najpogosteje zasledimo pri ljudeh, ki se spoprijemajo z določenim travmatičnim dogodkom in s takim govorom ustvarjajo distanco med seboj in svojimi besedami. V javnem diskurzu pa je ileizem pogost pri ljudeh z narcisoidnimi potezami. »V primeru negativne vsebine je to lahko odlično orodje za distanciranje od lastnih besed in dejanj, v obratnem primeru pa deluje kot pohvala od tretje osebe, kar tem posameznikom pomaga utrjevati že tako nerealno samopodobo.« Če ileizmu dodamo še odklonilno govorico telesa – zaprta drža, pomanjkanje očesnega stika –, gre za nekakšen notranji konflikt. »Oseba se od vsebine in sogovornika distancira, vendar je v dialog prisiljena, kar nezavedno izraža skozi neoseben način ­govora,« še pravi Vesna Sodnik o nekem ministru in njegovi tretji osebi.